Troje olimpijske igre – šest kolajn
Skrivnostna smrt obetavnega pesnika
Režiser velikega formata
»Črne so sence pale čez Kras …«
Olimpionik Leon Štukelj, sicer pravnik po poklicu, se je rodil leta 1898 v Novem mestu. V športno zgodovino se je zapisal kot prvi slovenski olimpijski zmagovalec. Na trojih olimpijskih igrah – leta 1924 v Parizu, štiri leta pozneje v Amsterdamu in leta 1936 v Berlinu – je osvojil tri zlate, eno srebrno in dve bronasti medalji. Uspešen je bil tudi na svetovnih prvenstvih: leta 1922 je postal svetovni prvak na krogih, drogu in bradlji, leta 1926 pa spet na krogih in drogu. Sicer pa Leon Štukelj ni bil samo nosilec kolajn z največjih tekmovanj, bil je tudi živa priča velikanskega razmaha športa nasploh in hkrati mož, ki je svoje doživljanje športa in njegovih vrednot prepričljivo posredoval vedno novim rodovom. To je ob svoji 90-letnici storil tudi s knjigo z naslovom Mojih sedem svetovnih tekmovanj. Nepozaben bo ostal prihod na stadion med slovesnim odprtjem olimpijskih iger v Atlanti v Združenih državah Amerike. Takrat je 97-letni slovenski športnik stoletja Leon Štukelj zbudil občudovanje in spoštovanje vseh gledalcev sveta. Olimpionik Leon Štukelj je prejel Bloudkovo nagrado, zlati častni znak Republike Slovenije in olimpijski red Mednarodnega olimpijskega komiteja.
Pesnik in pisatelj Stanko Vuk je že kot dijak pred fašistično oblastjo zbežal v Ljubljano, od koder se je vrnil šele po amnestiji leta 1930. V Benetkah je doktoriral iz političnih in diplomatskih ved. Zaradi protifašističnega delovanja so ga zaprli in na drugem tržaškem procesu leta 1941 obsodili na petnajst let zapora, vendar ga je poznejša nemška oblast po treh letih izpustila. Po vrnitvi v Trst in pred nameravanim odhodom v partizane so ga neznanci skupaj z ženo ustrelili. Umor je bil sprva pripisan protirevolucionarni strani. Novejše raziskave pa po mnenju zgodovinarja dr. Egona Pelikana govorijo o tem, da so morilci prišli iz vrst varnostnoobveščevalne službe Osvobodilne fronte. Na podlagi arhivskih dokumentov smemo po njegovem mnenju sklepati, da so se ga komunistični voditelji hoteli znebiti, ker bi jim znotraj Osvobodilne fronte lahko ustvarjal resne težave in okrepil njihove politične tekmece. Stanko Vuk je sprva objavljal v nelegalnih ciklostiranih glasilih in mesečnikih, pozneje pa so njegove črtice s socialno, narodnostno, potopisno in intimno tematiko med drugim izhajale v revijah Dom in svet, Ljubljanski zvon in Mladika. Pomemben zgled epistolarne literature je približno 400 njegovih pisem iz zapora ženi in staršem; pisal jih je v italijanščini, ker drugače ni smel. Italijanski pisatelj Fulvio Tomizza je leta 1985 Vukovo tragično usodo dokumentarno prikazal v romanu “Mladoporočenca iz ulice Rossetti”. Pesnik in pisatelj Stanko Vuk se je rodil pred 110 leti (1912) v Trstu.
Režiser France Štiglic je v 40-letni karieri režiral 15 celovečernih filmov, vrsto kratkih in dokumentarnih del ter pet odmevnih televizijskih nadaljevank. Najbolj znan je kot avtor prvega slovenskega zvočnega celovečerca Na svoji zemlji iz leta 1948, ki je bil vključen v tekmovalni program filmskega festivala v Cannesu. Večji mednarodni uspeh pa je doživel s filmom Dolina miru, ki je leta 1957 na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za glavno moško vlogo – v njej je nastopil John Kitzmiller, Štiglic pa je bil nominiran za režijo. S filmom Deveti krog se je leta 1961 kot prvi in doslej edini slovenski režiser potegoval celo za oskarja za najboljši tuji film. *Posnetek Kot predsednik Društva slovenskih filmskih delavcev in direktor Viba filma je Štiglic igral pomembno vlogo tudi pri zasnovi in razvoju profesionalnih standardov ter sistema nacionalne kinematografije. Režiser France Štiglic se je rodil leta 1919 v Kranju.
Italijanska in takratna jugoslovanska vlada sta leta 1920 v italijanskem mestu Rapallo podpisali Rapalsko pogodbo, v kateri se je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev odrekla velikanskemu delu ozemlja, zunaj meja je tako ostala približno tretjina slovenskega narodnostnega ozemlja. Italiji so pripadli Goriška, del Notranjske, Trst, Istra, otoki Cres in Lošinj, Lastovo, Palagruža in mesto Zadar. Reka je v začetku dobila status svobodnega mesta, vendar pa je Jugoslavija Italiji dve leti pozneje priznala pravice tudi nad tem mestom. Pol milijona Slovencev in Hrvatov je s podpisom Rapalske pogodbe prišlo pod Italijo.
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
