Duhovnik in narodni buditelj v Beneški Sloveniji
Prisega slovenske vojske leta 1918
Pripovednik in esejist ter njegova družbena kritičnost
400 tisoč ljudi si je ogledalo prvi slovenski zvočni, celovečerni igrani film
Duhovnik Mario Lavrenčič je bil pomemben narodni delavec v Beneški Sloveniji. Leta 1934 je končal študij bogoslovja v Vidmu in še istega leta začel službovati v Štoblanku. Kljub prepovedi fašističnih oblasti je pridigal v slovenščini, po zlomu fašizma pa je uvedel slovensko bogoslužje. Po drugi svetovni vojni je bil dejaven zlasti na socialnem področju in je organiziral več osrednjih slovenskih kulturno-političnih prireditev v Beneški Sloveniji. Duhovnik Mario Lavrenčič, ki je skupaj z Emilom Cenčičem vrsto let urejal kulturno-verski časopis Dom, se je rodil leta 1908 v Vrhu, po italijansko Spignonu, pri Vidmu.
General Rudolf Maister je novembra 1918 v pičlih dvajsetih dneh zbral vojaško silo, ki je štela približno 4 tisoč vojakov in častnikov in je v prelomnem obdobju po prvi svetovni vojni pomenila jedro nove slovenske vojske. 21. novembra 1918, točno opoldne, je mariborski pehotni polk Maistrove vojske slovesno prisegel. Besedilo se je glasilo: "Prisegam in se rotim pri Bogu Vsemogočnemu in svoji časti, da hočem zvesto služiti in z vso svojo dušo, z vsem svojim srcem, z vso svojo voljo služiti vladi Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov kot ljudski in zakoniti oblasti. Prisegam sebi in svojim dragim, svoji deci in svojim roditeljem, da hočem odredbe brezpogojno, povsod, v vsakem času izvrševati in da hočem biti pokoren ukazu predpostavljenih zapovednikov in vsem narodnim postavam in zakonom za napredek, edinstvo, svobodo in moč.
Tako hočem in v to mi pomagaj Bog!" Dva dni pozneje so štiri bojne skupine prve slovenske vojske razorožile enote namško-avstrijske mestne varnostne straže v Mariboru.
Pripovednik, dramatik in esejist Marjan Rožanc je pripadal rodu, ki se je od socialnega in sentimentalnega realizma premaknil k modernejši prozi in velja za najpomembnejšega slovenskega esejista in enega najopaznejših pisateljev zadnje tretjine 20. stoletja. Njegovi osrednji pripovedni besedili sta roman Ljubezen in avtobiografsko delo Roman o knjigah. Od leta 1956 je delal po večini v svobodnem poklicu. Uveljavil se je kot pripovednik in esejist, njegova moralna in družbena kritičnost pa je izrazitejša v dramah. Uprizoritev drame Topla greda na Odru 57 je bila leta 1964 med premiero ustavljena in drama sodno prepovedana, zato je v knjižni obliki izšla šele leta 1989. Od srede šestdesetih let prejšnjega stoletja se je intenzivno in redno ukvarjal z esejistiko ter jo postopoma razvil v enega izmed vrhuncev svojega opusa in tovrstne slovenske književnosti sploh. Eseje je objavljal v samostojnih zaokroženih knjižnih izdajah. Med njimi so tudi eseji o slovenskih mitih z naslovom »Iz krvi in mesa«. O uporabi besed »tovariš« in »gospod« v tem eseju je med drugim povedal. *Posnetek Marjan Rožanc - po njem se imenuje nagrada za najboljšo esejistično knjigo pri nas - se je rodil leta 1930 v Slapah pri Ljubljani.
Prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film »Na svoji zemlji«, epopejo o narodnoosvobodilnem boju in iskrenem hrepenenju primorskih Slovencev po svobodi režiserja Franceta Štiglica po scenariju Cirila Kosmača, so snemali leta 1947 in 1948, po večini v Baški grapi. Je naš edini himnični film o partizanstvu, saj so se naslednji te tematike lotevali v obliki problemskih dram ali celo komedij, kot sta Tistega lepega dne in Ne joči, Peter. V filmu so nastopili naturščiki in številni naši gledališki igralci v svojih prvih filmskih vlogah: Lojze Potokar, France Presetnik, Štefka Drolc, Mileva Zakrajšek, Metka Bučar, Majda Potokar, Andrej Kurent in drugi. Filmska glasba je delo skladatelja Marijana Kozine. *Posnetek Slavnostna premiera filma »Na svoji zemlji« je bila na današnji dan leta 1948 v kinu Union v Ljubljani. Resnici na ljubo so si film prvi ogledali udeleženci 2. kongresa Komunistične partije Slovenije, še pred njim pa posebna komisija, ki jo je vodil šef agitpropa Milovan Djilas. Po njihovi odobritvi pa so film prvič javno prikazali delegatom partijskega kongresa. Film na svoji zemlji si je v kinematografih po vsej Sloveniji ogledalo približno 400 tisoč ljudi, leto pozneje pa se je kot prvi slovenski oziroma jugoslovanski film predstavil v tekmovalnem programu filmskega festivala v Cannesu v Franciji.
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
