Voda v Gruberjev prekop
Ustanovni član ljubljanskega fotokluba
Pomembno ime slovenske umetnostne zgodovine
Leta 1785 so v Ljubljani spustili vodo v Gruberjev prekop, imenovan po njegovem načrtovalcu, jezuitu in gradbeniku Gabrijelu Gruberju. Njegov načrt je predvideval, da bi del odvečne vode iz pogosto poplavljajoče Ljubljanice speljali okrog Grajskega hriba. Prekop, ki je umeščen v ožini med Gradom in Golovcem, so začeli graditi pred 250 leti (1772) in se je najprej imenoval Cesarski graben; dolg je bil dva kilometra, na dnu širok 33 metrov, na vrhu bregov pa od 47 do 66 metrov. Prekop je zmanjšal nevarnost pogostih poplav Ljubljanice na nižjih predelih barja, saj se je tam gladina vode kmalu znižala za 70 centimetrov, s tem pa je hkrati postala pred poplavami bolje zavarovana tudi Ljubljana, na barju pa so pridobili velike osušene površine za kmetijsko pridelavo. Tudi arhitekt Maks Fabiani je imel velike načrte za reko Ljubljanico, ki ima zgodovinsko pomembno vlogo, saj je po njej potekal prevoz tovora z Vrhnike. Današnji Gruberjev prekop, dolg več kot tri kilometre, je tudi del Fabianijevih idej za povezavo Soče in Donave, ki naj bi potekala tudi po Ljubljanici. Prekop je bil leta 1829 poglobljen, ob Karlovškem mostu so postavili spomenik v obliki prisekane piramide, na kateri so latinski napisi.
Fran Krašovec se je začel ukvarjati s fotografijo pod mentorstvom vzornika in učitelja Bogumila Brinška, znanega planinskega in jamskega fotografa. Bil je med ustanovnimi člani Fotokluba Ljubljana in najpomembnejšimi ustvarjalci na področju fotografije med vojnama. Njegovi prvi ohranjeni posnetki so iz leta 1912, najdejavnejši pa je bil v naslednjih desetletjih. V krajinski fotografiji je poudarjal atmosferske in svetlobne učinke, kot eden izmed utemeljiteljev žanrske fotografije pri nas pa se je pogosto posvečal socialnim motivom. Fotograf Fran Krašovec, ki je med prvimi opozoril tudi na problematiko gibanja v fotografiji, se je rodil pred 130 leti (1892) v Ljubljani.
Leta 1894 se je v Červinjanu v Furlaniji rodil umetnostni zgodovinar, likovni kritik in konservator France Messesnel. Njegov oče je bil po materini strani potomec znamenitega slikarja Matevža Langusa, v sorodu pa je tudi s plemiško družino Schellenburg, ki je mlademu študentu pomagala s štipendijo. Po gimnaziji v Ljubljani je pred stoletjem nadaljeval študij umetnostne zgodovine na Karlovi univerzi in ga sklenil z doktorsko disertacijo o slikarju Janezu Wolfu. Po vrnitvi v Ljubljano je bil na filozofski fakulteti asistent Izidorja Cankarja. Razvil je plodno kritiško dejavnost. Napisal je monografijo o slikarjih Janezu in Juriju Šubicu, ki je prvič izšla pred 80 leti, pripravil je tudi več razstav: v Pragi razstavo modernega slovenskega slikarstva, v Ljubljani pa razstavo slovenskega portretnega slikarstva in retrospektivno razstavo Ivane Kobilca. Zaradi nenaklonjenosti starejših kolegov in krajši brezposelnosti je odšel v Makedonijo, kjer je leta 1938 postal izredni profesor za bizantinsko umetnost na skopski filozofski fakulteti. Po vrnitvi v Ljubljano se je zaposlil pri Spomeniškem uradu kot konservator za Slovenijo in nasledil Franceta Steleta, leta 1939 pa je bil imenovan za honorarnega predavatelja za bizantinsko umetnost na ljubljanski univerzi. Kot privrženca narodnoosvobodilnega gibanja so ga 4. maja 1945, pet dni pred koncem vojne, v skupini 28 zapornikov v Smrečju pri Turjaku usmrtili pripadniki specialnega voda policijskega zbora Slovenskega domobranstva.
25. november leta 1909 štejemo za začetek slovenskega letalstva, saj je ta dan Edvard Rusjan na Malih Rojcah med Štandrežem in Novo Gorico opravil prvi polet z doma izdelanim letalom Eda-1. Rusjan se je z letalom dvignil dva metra visoko in poletel 60 metrov daleč. *Posnetek je povedal Srečko Gombač iz Izole, avtorja knjige »Brata Edvard in Josip Rusjan iz Gorice«. Slovenija je že zelo zgodaj dobila prve letalske zanesenjake, to sta bila predvsem brata Rusjan, še posebno mlajši Edvard. Že v otroštvu sta izdelovala leteče modele z zračnim vijakom, od leta 1908 pa sta se ukvarjala tudi z nekakšnim helikopterjem, ki naj bi ga letalec nosil na hrbtu. Leta 1909 sta začela delati maketo, iz katere je nastalo njuno prvo letalo, imenovano Eda-1. Pozneje je Rusjan v Gorici izdelal še sedem letal z oznako "eda"; z vsemi je létal, dokler jih ni po večini razbil. Smrtno se je ponesrečil januarja leta 1911 na mitingu v Beogradu, ko je sunek vetra njegovemu letalu odtrgal krilo. Rusjan je bil 34. žrtev letalskih poletov na svetu.
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
