Baročni kipar z izrazito monumentalno močjo
“Koledar amerikanskega Slovenca”
Obveznost poslovanja sodišč tudi v slovenskem jeziku
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Leta 1712 se je na Württemberškem rodil baročni kipar Jožef Straub . Sprva je deloval pod Robbovim vplivom v Ljubljani, potem pa se je za zmeraj preselil v Maribor, kjer je postal eden največjih baročnih mojstrov z izrazito monumentalno močjo. Leta 1743 je za Glavni trg v Mariboru izdelal Kužno znamenje z Marijinim stebrom. Med njegova najboljša dela sodita oltarja za minoritsko cerkev na Ptuju in za cerkveni hram v Studenicah. Ustvarjal je tudi v Celju, na Ptuju, v Rogatcu in tudi na Hrvaškem. Znan je po težki, masivni poznobaročni oltarni arhitekturi, ki je po obliki rokokojska, a s tem slogom se ne ujemajo težka ornamentika in nevsakdanje, teatralične, nadnaravno velike skulpture.
Misijonar Josip Frančišek Buh se je rodil leta 1833 v Lučínah na Škofjeloškem. Leta 1864 je odšel v Združene države Amerike ter tam deloval med Indijanci in slovenskimi izseljenci. Najstarejši slovenski časnik v Združenih državah “Amerikanski Slovenec” je rešil pred propadom. V svoji tiskarni, prvi slovenski v tej državi, je natisnil tri letnike “Koledarja amerikanskega Slovenca” in Jeramovo Slovensko-angleško slovnico. V zahvalo za zasluge v prosveti so po Josipu Frančišku Buhu imenovali del mesta Pierz v Minnesoti.
17. marca 1862 je avstrijski državni minister Josef Lasser v odgovor na interpelacijo slovenskega poslanca Antona Černeta v avstrijskem državnem zboru razglasil, da je višjim deželnim sodiščem v Gradcu in Trstu izdal odredbo, s katero je določil obveznost poslovanja s Slovenci v slovenskem jeziku. Prav tako je določil tudi obvezo zaposlovanja oseb za sodniško službo, ki znajo slovenski jezik. V praksi je bilo tudi poslej slovensko uradovanje še kar nekaj časa odvisno od zaposlenih na sodiščih, kljub temu pa je ta uredba v oktobru leta 1866 začela veljati tudi za civilne sodne postopke, to je pomenilo, da so bile odtlej dopustne tudi tožbe v slovenskem jeziku, čeprav se je to sprva v praksi le redko izvajalo. Enakopravnost jezikov je bila sicer obljubljena že v letu 1848, a kljub temu je omenjena odredba, ki je ne najdemo v nobenem uradnem listu tiste dobe, pomemben mejnik pri uvajanju slovenščine na sodiščih.
Zgodovinar Jože Koropec je po osnovni šoli na Zgornji Polskavi v Mariboru maturiral na klasični gimnaziji in leta 1948 diplomiral iz zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je do leta 1954 poučeval na gimnaziji v Črnomlju, potem na klasični gimnaziji v Mariboru ter po njeni ukinitvi do leta 1963 na I. državni gimnaziji. V tem času je napisal svojo prvo razpravo z naslovom Slovenjebistriški svet v 14. in 15. stoletju in na začetku šestdesetih let sodeloval pri ustvarjanju učbenika zgodovine za 2. razred gimnazij. Po ustanovitvi Pedagoške akademije v Mariboru je bil leta 1963 izvoljen za profesorja. Med tem časom je opravil podiplomski študij in uspešno zagovarjal disertacijo z naslovom Zemeljske gospoščine v Dravski dolini do konca 16. stoletja. Na Pedagoški fakulteti v Mariboru je bil profesor za slovensko in južnoslovansko zgodovino do leta 1918 in kot prvi zgodovinar postal tudi zaslužni profesor Univerze v Mariboru. V raziskovalnem delu se je podrobneje ukvarjal z zgodovino zemljiških gospoščin na slovenskem Štajerskem, za lokalno zgodovino pa je pomembno tudi njegovo odkritje listine v deželnem arhivu v Gradcu iz leta 1311, v kateri se Slovenska Bistrica po doslej znanih podatkih prvič omenja kot mesto. Zgodovinar doktor Jože Koropec se je rodil pred 100 leti (1923) na Bukovcu pri Zgornji Polskavi.
