Visokošolski učitelj fizike s polstoletnim stažem
Zdravnik v vrstah narodnoosvobodilne vojske
Več kot le idrijski psihiater
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Slovenci so bili s svojimi znanstveniki od samih začetkov pomemben del svetovnega razvoja fizike. Za to gre zahvala tudi Janezu Krstniku Kersníku, dedu pisatelja Janka Kersnika, visokošolskemu učitelju fizike z najdaljšim stažem pri nas, saj je na liceju kar pol stoletja predaval fiziko, občasno pa tudi matematiko in kemijo. Kot šolnik se je na začetku 19. stoletja med drugim zavzemal za pouk strokovnih predmetov v slovenščini. V časih, ko se je bilo treba za slovenščino bojevati celo na podeželskih osnovnih šolah in ko so v Ljubljani celo kmetijstvo poučevali v nemščini, je bilo njegovo prizadevanje za uveljavitev slovenščine v strokovnem izobraževanju še toliko pomembnejše. Predlagal je tudi ustanovitev triletne šole za absolvente normalke, v predmarčni dobi je bil tak predlog najboljša zamisel o vsebini srednješolskega pouka na Slovenskem. Pozneje je to vlogo prevzela realna gimnazija. Janez Krstnik Kersník se je rodil pred 240-imi leti (1783) v Mostah pri Žirovnici.
Peter Držaj je po študiju medicine v Zagrebu služboval v Celju in Ljubljani. Leta 1941 je postal član zdravniškega matičnega odbora Osvobodilne fronte. Italijanski okupatorji so ga še istega leta zaradi suma, da je pripadnik odporniškega gibanja, zaprli in obsodili na leto konfinacije v Italiji. Po vrnitvi je odšel med partizane; tam je bil med drugim sanitarni referent 4. operativne cone na Štajerskem. Prizadeval si je za izboljšanje sanitetne službe in higiene, posvetil pa se je tudi kirurškemu delu. Padel je na božič leta 1944 pri Češnjicah v Tuhinju, ko je v vasi iskal hrano za ranjence. Partizanski zdravnik Peter Držaj, po katerem se danes imenuje bolnišnica v Ljubljani, se je rodil pred 110-imi leti (1913) v Stični.
Psihiater Jože Felc je leta 1966 diplomiral na medicinski fakulteti v Ljubljani in bil potem dobra štiri desetletja zaposlen v psihiatrični bolnišnici v Idriji; 32 let je bil njen strokovni direktor. Svoji osnovni stroki, psihiatriji, se je posvečal tudi literarno in publicistično. Pesmi in pripovedi je objavljal v revijalnem tisku in izdal dvajset knjig. Že kot gimnazijec je napisal knjigo »Dobro jutro, svoboda«, ki pa je bila objavljena šele po enajstih letih – leta 1972. Tistega leta pa je tudi prenehala izhajati revija za kulturna in obča vprašanja »Kaplja«, ki je podpirala slovenstvo in enotni slovenski kulturni prostor; Felc je bil njen glavni urednik. Sicer pa je bil tudi literarnopublicistični kronist hitro spreminjajočega se časa in prostora. Téme njegovega pisanja so bili med drugim mladostno dozorevanje, duševna in bivanjska stiska povratnikov iz tujine, socialne, duševne in etične preizkušnje ljudi ob Idrijci med drugo svetovno vojno in vprašanja sodobnega časa. Leta 2010 je izšla njegova zadnja knjiga z naslovom »Živeti življenje«; v njej je objavil predvsem intervjuje, ki jih je imel v dobrih treh desetletjih z novinarji tiskanih medijev. *Posnetek Psihiater Jože Felc se je rodil leta 1941 v Spodnji Idriji.
26. marca pred 80-imi leti (1943) je v Jelenovem Žlebu na Dolenjskem divjala bitka Gubčeve in Cankarjeve brigade slovenske partizanske vojske z italijansko divizijo Macerata. Na začetku druge polovice marca 1943 so se štiri slovenske partizanske brigade hudo spopadle z italijanskimi okupatorji v Suhi krajini in Ribniški dolini. Po vojaških operacijah so se začele pomikati proti Jelenovemu Žlebu, Glažuti in Dragi. Kolona, v kateri sta bili Cankarjeva in Gubčeva brigada, je 26. marca prišla do Malih belih sten. Tam so nepričakovano naleteli na dobro oboroženo, po številu vojakov močnejšo italijansko enoto in kmalu zlomili njen odpor. V boju je padlo 106 italijanskih vojakov. Poraz pri Jelenovem Žlebu nekaj manj kot pet mesecev pred kapitulacijo je bil eden največjih porazov italijanske okupacijske vojske v Sloveniji.
