Inovator v zdravstvu 17. stoletja
Kaj je rebrinčevolistna hladnikija ali hladnikovka?
Nesreča spodbudila organizirano reševanje v gorah

Santorio Santorio je leta 1582 v Padovi promoviral iz medicine in v naslednjih letih opravljal zasebno zdravniško prakso v severni Italiji in Hrvaškem primorju. Med drugim je bil osebni zdravnik rodbin Zrinjskih in Frankopanov ter zdravnik na dvoru poljskega kralja Sigismunda III. Pozneje je postal najbolj cenjen zdravnik v Benetkah. Dož ga je razglasil za profesorja teoretične medicine na univerzi v Padovi, leta 1616 pa je bil izvoljen za predsednika zdravniškega kolegija, ki je v imenu Beneške republike podeljeval zdravniška priznanja. Santoria štejejo za začetnika eksperimentalne medicine in ustanovitelja iatrofizične šole – razlaganja bolezni s kemičnimi spremembami v organizmu. Pomembno je bilo njegovo prijateljstvo z Galilejem. Tako je za rabo v medicinski praksi prilagodil več njegovih izumov ter leta 1612 razvil klinični termometer in leta 1602 pulzno uro, napravo za merjenje ritma srčnega utripa. Za svoje lastne potrebe je izumil, izpopolnil in prilagodil še vrsto drugih naprav, med njimi napravo za izločanje kamnov iz sečnega mehurja, anemometer, napravo za merjenje hitrosti vetra, higrometer, pripomoček za merjenje relativne vlažnosti zraka, ter napisal več strokovnih knjig. V prizadevanju preskusiti trditev grškega zdravnika Galena, da dihanje poteka tudi skozi kožo kot »neobčutena perspiracija«, je sestavil veliko tehtnico, na kateri je jedel, delal in spal, da bi tako spremljal spreminjanje svoje telesne teže v sorazmerju s tekočimi in trdnimi iztrebki. Po tridesetih letih eksperimentiranja je ugotovil, da je vsota tež vidnih iztrebkov vedno manjša od teže použitih substanc. Izsledke svojih raziskav je objavil v knjigi De Statica Medicina (O medicinskem merjenju, 1614), prvi sistematični študiji temeljev metabolizma. Umrl je v Benetkah 1636. Zdravnik Santorio Santorio (prvotni družinski priimek je bil menda Svetina) se je rodil v Kopru leta 1561.

 

Botanik Franc Hladnik  je gimnazijsko, filozofsko in teološko šolanje  končal v Ljubljani ter bil leta 1795 posvečen v duhovnika. Bil je predavatelj na nekaterih ljubljanskih šolah, leta 1810 pa je ustanovil ljubljanski botanični vrt – ustanovo, ki nepretrgano deluje do danes. To pa ni bila edina njegova zasluga za slovensko botaniko. Sestavil je tudi herbarij kranjske flore in ga skupaj z zapiski o rastiščih leta 1836 daroval Deželnemu muzeju v Ljubljani. Franc Hladnik je leta 1819 na Čavnu na Trnovskem gozdu odkril novi rastlinski rod kobulnic, ki ga je šele leta 1831 opisal Reichenbach in ga po njem imenoval hladnikovka (Hladnikia) (Praprotnik, 1994). Rastlina, ki jo je našel, je rebrinčevolistna hladnikija ali hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia). Je naš edini rodovni endemit in raste na zelo majhnem območju na Trnovskem gozdu. Franc Hladnik se je rodil na današnji dan 1773 v Idriji.

 

General Rudolf Maister je ena najpomembnejših osebnosti slovenskega 20. stoletja. Del otroštva je preživel v Kamniku, zgodaj ostal brez očeta ter z osemnajstimi leti postal gojenec domobranske kadetnice na Dunaju in nato  častnik avstro-ogrske armade. Po izobraževanju v Ljubljani in na častniški šoli tretjega armadnega zbora v Gradcu je med drugim služboval v Celovcu, Przemyślu, Celju in Mariboru. Odlikovala sta ga literarni talent in izrazita javno izražana slovenska narodna zavednost, zaradi katere si je nakopal očitke, nadzor in tudi kazenske ukrepe nadrejenih. Ob koncu prve svetovne vojne in razpadu monarhije je prevzel vojaško oblast v Mariboru, ki je imel nemško govorečo večino, toda že bližnja okolica je bila prevladujoče slovenska.  Narodni svet za Štajersko mu je podelil čin generala in s tem najvišji vojaški položaj v mestu. Z odpustom nemškega vojaštva in mobilizacijo slovenskega je z najbližjimi sodelavci v nekaj dneh zbral približno 4.000 mož, ki so sestavljali prvo redno vojsko s slovenskimi častniki in slovenskim poveljniškim jezikom v zgodovini. Z njo je najprej na širšem štajerskem območju dosegel, da je velik del slovenskega narodnostnega in govornega območja prišel pod jugoslovansko oziroma slovensko upravo. Razmejitev je bila opravljena večinoma skladno s škofijsko mejo, kot jo je ob preselitvi sedeža Lavantinske škofije iz Šent Andraža na Koroškem v Maribor pol stoletja prej razmejil škof Anton Martin Slomšek.  23. novembra 1918 je s svojimi borci razorožil štiri ključne posadke nemške mestne varnostne straže in jo razpustil  − v spomin na ta dan v Sloveniji praznujemo državni praznik − dan Rudolfa Maistra. Generalu Maistru je posvečena tudi posebna koračnica, ki v izvedbi orkestra Slovenske vojske zveni takole … *Posn. Kot je zapisal pesnik in knjižničar Janko Glazer, pa bi bila »slika generala Maistra pomanjkljiva in nepravilna, če bi videli v njem samo moža dejanj, ne pa obenem tudi moža besede in duha, če bi ob njem kot vojaku in organizatorju pozabili na ljubitelja duhovnih vrednot in iskatelja lepote, na zbiratelja knjig in pesnika«. General in avtor dveh pesniških zbirk Rudolf Maister - Vojanov se je rodil leta 1874 v Kamniku.

 

Na velikonočni ponedeljek, 29. marca leta 1937, sta snežna plazova s Storžiča zasula devet tržiških smučarjev. To je bila najhujša tovrstna nesreča na Slovenskem dotlej in je spodbudila nastanek reševalnega odseka pri tedanji podružnici Slovenskega planinskega društva Tržič.    

Stane Kocutar