Na gradbišču Islamskega kulturnega centra v Ljubljani

Opis epizode

Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njen in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako zelo iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta, so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. V neposredni bližini je železniška proga, čez njo pivovarna. Morda se komu zdi izbira tega zemljišča za tak objekt neobičajna. A v vrsti drugih možnih lokacij je dejansko najboljša, pove tajnik islamske skupnosti v Sloveniji, Nevzet Porić. Sami so našteli kar sedem lokacij, ki so bile nekoč predvidene kot možne za gradnjo. Kot najbolj primerne so obveljale tri; slednja, kjer se je gradnja dejansko začela, je bila med novejšimi predlogi.

Projekt treh generacij

Pot do tja je bila dolga. Minilo je že skoraj 50 let od prvega zahtevka po gradnji tega objekta, zato Nevzet Porić o njem upravičeno razmišlja kot o medgeneracijskem projektu. Ena generacija je s projektom začela, druga ga bo zgradila, tretja ga bo verjetno lahko uporabljala v njegovem polnem pomenu. Mnogih, ki so pri realizaciji pomagali, žal ni več, doda. Nekaj se jih je odselilo, drugi so umrli. Spominjajo se jih med molitvami in se trudijo, da bi njihova vizija nekoč zaživela.

Prebivalcem Bežigrada se zdita večji težavi obremenjenost cest ter pomanjkanje parkirnih mest kot sakralni objekt

Mnenje lokalnega prebivalstva povzema predsednica sveta četrtne skupnosti Bežigrad, mag. Tadeja Vengar. Prebivalce okolice prihodnjega Islamskega kulturnega centra precej bolj skrbita promet in druga infrastruktura kot pa sam objekt in njegova namembnost. Vsekakor pozitivna in duhu sodobne družbe primerna miselnost, ki jo žal na mnogih drugih področjih zelo pogrešamo. Na družbenih omrežjih so se pojavila vprašanja o primernosti zvočne kulise vabila k molitvi s kar 40 metrov visokega minareta, katerega del je že zgrajen. Mag. Tadeja Vengar odgovarja, da jim je Nevzet Porić dal zagotovilo, da bo poziv k molitvi slišen zgolj znotraj dvorišča centra. Tudi sicer je odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavili.

Mag. Tadeja Vengar pravi, da potek gradnje, po besedah g. Porića, poteka po načrtu in da naj bi se dela zaključila konec prve polovice leta 2017. V sklopu projekta bodo zgradili tudi del nove ceste, ki bo vzporedna s Parmovo cesto, in cestni priključek na Livarsko cesto. Izvedli bodo tudi komunalno ureditev. Znotraj objekta bodo imeli zagotovljenih 150 parkirnih mest, za katera ocenjujejo, da bodo zadostovala za obiskovalce tedenske molitve, ki jo bodo imeli vsak petek – v  zimskem času ob 11., v poletnem pa ob 13. uri. Večjo prometno obremenitev pričakujejo ob praznovanju bajrama, torej dvakrat letno, v zgodnjih jutranjih urah, med 5. in 6. uro. Problem parkiranja bodo reševali s parkirišči v Tivoliju ali na Gospodarskem razstavišču ter za obiskovalce organizirali prevoz z avtobusi do džamije.

Kako vidijo vklop džamije in obiskovalcev v naše okolje danes in čez nekaj let? O tem na svetu niso razpravljali, za to tudi ni bilo nobenega razloga. Džamija je sakralni objekt, namenjen druženju in molitvi pripadnikov islamske vere. Obredi in molitve bodo po ustaljenem urniku, enako kot jih izvajajo po cerkvah drugih veroizpovedi. Veliko večja obremenitev za okolje so po besedah mag. Vengarjeve v tem trenutku izredno slabe in prometno zelo obremenjene ceste, Parmova, Ulica Bežigrad, Livarska … Ob Ulici Bežigrad je bil pred dobrim letom dni zgrajen trgovski center, ki občasno povzroča prometne zamaške. Parmova je bolj obremenjena zaradi zaprtja enega voznega pasu na Dunajski cesti, istočasno tudi Livarska ulica, ki ob parkiranih avtomobilih ne zdrži še srečanja kolesarja in avtomobila, tako da bo vsaka ureditev cestnih površin zelo dobrodošla in je bomo zelo veseli, še doda.

Med seboj tesno povezana skupnost

Iz prostorov četrtne skupnosti Bežigrad na Vojkovi je pot vodila na gradbišče nastajajočega Islamskega kulturnega centra. Zdaj, po približno enem letu gradnje, se že kaže približen obris tistega, kar so si zamislili arhitekti. Ob zvokih dela številnih delavcev, ki gradijo v tej okolici precej izstopajoč objekt, je glavni tajnik islamske skupnosti opisal njegov namen. Seveda ima center primarno versko vlogo, vendar sta še kako pomembna tudi kulturni in sociološki pomen. V sklopu centra bodo tudi učilnice, dvorana in telovadnica. Brez pomoči pripadnikov skupnosti projekta ne bi bilo mogoče izpeljati, doda. Pod nobenim pogojem. Največ je po besedah Nevzeta Porića prispeval srednji razred, torej ljudje s povprečnimi dohodki. Nato je prišla recesija, ki je vse skupaj zavrla, ne pa tudi ustavila. Kako močno je skupnost med seboj povezana, dokazujejo številke – iz prostovoljnih prispevkov so zbrali približno 4 milijone evrov. 11,5 milijona evrov je že leta 2010 zagotovila država Katar.

Malo mesto na Parmovi

Gradbišče je čez dan polno delavcev vseh vrst. Nastane pravo malo mesto, kjer nihče ne stoji križem rok. Po vseh žalostnih zgodbah z mnogih drugih gradbišč je slika tukaj drugačna. Emir Adrović, vodja gradbišča enega izmed podizvajalcev, potrdi to tezo. Ljudi, ki tukaj delajo, povezuje motiv – ta je lahko tudi ekonomski, a v večini primerov gre za zavedanje, da gradijo zgodovinski objekt, kakršnega na naših tleh verjetno ne bodo gradili več.  Samir Kerić, ki s svojim podjetjem skrbi za električno napeljavo, vidi še več razlogov za dobro vzdušje. Tudi dobro urejenost samega gradbišča, razumne roke, ki jih imajo podizvajalci, in redno plačilo, kar seveda ni zanemarljivo. Esad Mulalić, eden izmed podizvajalcev, je na gradbišču vsak dan že od samega začetka. Koliko ur je preživel tukaj, ne ve. In tudi prešteti jih ne bi mogel, doda. A ta gradnja ima zanj dvojen pomen – kot gradbinec se je tukaj do zdaj že veliko naučil, največ pa mu pomeni občutek, ki mu ga to delo daje. Prav vsi, ki so v gradnjo vpleteni, so imeli svoje predstave o njeni velikosti. In prav vse je presenetila, povedo.

Žalostni dogodki, ki ne sodijo v ta kulturni prostor

Pričakovanje, sodelovanje in entuziazem na eni ter svinjske glave na drugi strani? Temu vprašanju se seveda nismo mogli izogniti. Nevzet Porić dogodke obžaluje, ocenjuje jih kot dejanje posameznika in ne organizirane skupine. Zadovoljen je z odzivi javnosti in tudi medijev, ki so dejanje obsodili. Verjame, da se kaj takega ne bo več ponovilo in da bosta tako objekt s svojim delovanjem kot tudi islamska skupnost dokazala, da lahko njuno delovanje družbo bogati in doprinese k strpnosti in razumevanju. To je bil eden izmed poglavitnih razlogov za gradnjo. Zato je razumljivo, da so velika tudi pričakovanja o vsem tistem, kar naj bi center, ko bo zgrajen, prinesel. Bodo tudi zaradi tega ljudje na islamsko skupnost gledali drugače? Vsi, ki so z gradnjo povezani, v to trdno verjamejo. Načrtujejo, da naj bi bila gradnja druge faze dokončana prihodnje leto, ko bodo objekt pripadniki skupnosti odprli za javnost in ga dali v uporabo vsem, ki ga želijo obiskati iz verskih ali drugih razlogov.

Vse fotografije: Jure K. Čokl