Dolina tisočerih skrivnosti...

Skrivnostna Podlipska dolina – tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi (Podlipa in Smrečje sta združena v enotni Krajevni skupnosti Podlipa-Smrečje). Skozi dolino teče potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, delček katere bomo spoznali v nedeljski reportaži.

 

Na pot

Cesto od Vrhnike do Podlipe in naprej do Smrečja obnavljajo, kar je v teh časih res pravi "mali čudež", saj za ceste v  manjših krajih vedno zmanjka denarja.

 

Ime

Kot nam je povedala Katarina Kuzmič Peternelj se je to ozemlje imenovalo po potoku Tunjica, ta naj bi pritekla iz Pajsarjeve jame, ime Podlipa se je pojavilo kasneje in tudi potok  iz vasi se je imenoval Lipica – po lipi.

 

 

Sogovorniki

 

 

Kraji, ki navdušijo

Na potep po Podlipski dolini nas je popeljala Sonja Malovrh, ki je izjemna poznavalka dogajanja v tej dolini, zagnana organizatorka najrazličnejših prireditev, ljubiteljica kulturne in naravne dediščine, publicistka, ki je domačim krajem posvetila več kot 30 člankov, in še bi lahko naštevali.

Sonja Malovrh podobno kot sokrajanke in sokrajani Podlipe in Smrečja pravi, da je podlipska dolina ena najlepših dolin v vrhniški občini. Ta dolina je prava mirna zelena oaza, ki jo obkrožajo listnati in smrekovi gozdovi. Polja in njive so skrbno obdelane, hiše urejene in v poletnem času odete v cvetje.

 

Vijugava pot

Jama

Ob tej poti je tudi veliko naravnih znamenitosti. Že na začetku podlipske doline se nedaleč stran od ceste, pod gozdno strmino skriva Pajsarjeva jama, ki je dolga 555m in globoka 20m. Skoznjo teče potok. Posebnost te jame je, da v njej živita v Sloveniji dve edinstveni sladkovodni postranici, poleg tega je v jami  še nekaj kolonij netopirjev, raznih mikroorganizmov in ličink.  Jama je bila opisana leta 1928 in jo od takrat  v glavnem obiskujejo le jamarji, saj ni odprta za javnost.

 

 

Slapovi

Nekaj posebnega so slapovi Pečnikarice, ki se prelivajo po kamnitih previsih vse od Rastovk  do Ravnice, kjer se zlijejo v Podlipščico. Pristop je izredno otežen, saj  so levo in desno od struge strma drseča pobočja z velikimi sklanimi osamelci, pot pa ovirajo tudi podrta debla dreves, z mahom preraščene spolzke skale  in v poletnem času strupene kače. Pokrajina daje videz prvobitnosti  in občutek, da tukaj čas že stoletja stoji.

 

Vas

Cesta nas nato pripelje do jedra vasi Podlipa, sredi katere se dviga hribček, na katerem je postavljena  cerkev sv. Brikcija. Prvič je bila omenjena leta 1526 v seznamu cerkvenih dragocenosti, sicer pa je dosti starejša. Prvotno je bila gotska cerkev, pozneje je bila večkrat prenovljena in v prvi polovici 19. stoletja  prezidana v današnjo podobo.  Tudi v zadnjih desetletjih so vaščani cerkev večkrat obnavljali, nadeli so ji novo fasado, streho na zvoniku, sanirali ostrešje, menjali  kritino in žlebove.

Leta 2001 so kupili tri bronaste zvonove in obnovili  tri procesijske kapelice iz 19. stoletja, ki so razporejene okrog griča pod cerkvijo. Četrta kapelica pa je bila leta 1952 porušena, uradno zaradi razširitve ceste.

 

Brunarica

Na poti do cerkve sv. Brikcija stoji Matečkova brunarica. Grajena je bila v 18. stoletju, kasneje  je bila dozidana s prizidki. Sedanji lastniki so jo obnovili in ohranili njeno zunanjo in notranjo prvotno podobo.  Hiša je vpisana v seznam  nepremične kulturne dediščine in je v ponos vsej podlipski dolini.

 

Pri Vrtnarju

V Podlipi  imajo  gostilno Jurca- Pri Vrtnarju, ki se ponaša s stoletno tradicijo. Tam so se že nekdaj ustavljali furmani in včasih tudi prenočili. Pravijo , da je tja zahajal tudi Ivan Cankar.

Poleg dobre hrane je gostilna Pri Vrtnarju poznana po vrtljivi mizi, ki jo v vrtenje spravijo s polaganjem dlani. Pri tem mora sodelovati vsaj šest ali osem parov rok.

Na gostinskem dvorišču  si izletniki lahko ogledajo info tablo, na kateri  je vrisana meja občine Vrhnika, in znotraj nje meja KS Podlipa – Smrečje. Na njej so označene točke naravnih in kulturnih zanimivostih kraja ter pohodniške poti; tabla je opremljena s fotografijami in QR kodo.

 

 

SMREČJE

Ko se cesta iz Podlipe začne počasi vzpenjati nas pozdravi tabla z napisom Smrečje. Oba zaselka sta popolnoma homogena, enotna in se v vseh pogledih povezujeta v celoto -  v Podlipo Smrečje, nam je povedal predsednik Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje Boštjan Jurjevčič in dodal:  " Mejimo na občino LogatecHorjul , Dobrova, Polhov Gradec in Žiri. Z vasema Žažar in Šentjošt nas veže posebno močna vez saj si delimo isti župniji. Žažar spada pod Podlipsko župnijo, Smrečje pa spada pod Župnijo Šentjošt..."

Z vsakim novimi ovinkom postaja cesta bolj adrenalinska.  Ko se tako vzpenjamo proti Smrečju, se na strmem pobočju hriba, na višini 570 m,  nahaja opuščen rudnik , v katerem so v 19. stoletju kopali  železovo rudo in jo s konji tovorili v Globočnikov plavž v Železnike. Zaradi slabega donosa so kopanje kmalu opustili. Ohranjen je še rov v dolžini 38 m, v katerem so leta 1941 in 1942 našli zavetišče vrhniški partizani, na kar opominja tudi pomnik v neposredni bližini vhoda.

 

Blagajev volčin

Smreške brežine se v pomladnem času odenejo v belino dišečih cvetov blagajevega volčina, ki so ga odkrili leta 1837 na Polhograjski Gori. Razraščen je po širši okolici Smrečja, rastišče velja za enega večjih  v Sloveniji.  Zavarovan je bil skupaj s planiko leta 1898.

Lani ( 2017) ko je poteklo 180 let od odkritja te kraljevske rože, si ga je prišla ogledat  botaničarka dr. Nada Praprotnik, ki se je v zadnjih desetletjih veliko posvečala tej znameniti rastlini in napisala knjigo Blagajev volčin.

 

Struge

Strme stene, imenovane Struge, so znane zaradi zgodbe o ponarejanju cesarskih kovancev in po gamsih na pečinah, ki so še danes posebnost teh krajev.

 

 

Smreška cerkev

Smreška cerkev Marijinega vnebovzetja je postavljena na pobočju Smrekovca, na nadmorski višini 715 m, tik ob cesti, ki pelje z Vrhnike proti Žirem ter povezuje  ljubljansko kotlino in Poljansko dolino. Za to cesto pravijo, da je bila v davnini zelo prometna. Po njej so vozarji- furmani tovorili iz Trsta v notranjost Avstrije.

Na tem kraju, kjer danes stoji cerkev, je nekoč stala majhna kapelica z Marijino podobo. Vozarji so se  ob njej ustavljali in se priporočali Mariji v varstvo pred raznimi nevarnostmi, tudi razbojniki. Obenem pa so na tem mestu premagali najhujši klanec. Kdo je postavil kapelico ni znano, domneva se, da jo je takratni veleposestnik Smrekarjeve domačije, ki je bil  lastnik tamkajšnjih zemljišč. Poznavalci zgodovine domnevajo, da so cerkev  na tem mestu postavili vsaj v 13. stoletju, o čemer pričata odkriti romanski   okni. Cerkev je bila večkrat prenovljena in dobila v 18. stoletju sedanjo baročno podobo.

 

Romarska pot

V Smrečje k cerkvi Marijinega vnebovzetja se že več stoletij stekajo romarske poti. Pravi razcvet romanj je bil v 17. in 18. stoletju. Verniki so prihajali iz Žirov, Horjula, Vrhnike in Polhovega Gradca, prosili za milost ali se zahvaljevali za prejete darove.

 

Rusova kapelica

Da bi se navade romanja ohranile so pred leti markirali nekdanjo romarsko pot iz Podlipe, vse do Rusove kapelice, ki stoji v bližini smreške cerkve. Pot prehodimo v treh urah in je primerna za družinske izlete.

Posebnost Rusove kapelice je, da stoji na studenčku – vodnem kalu, v katerem  se je nekoč popotnik lahko osvežil preden je obiskal cerkev.

Leta 2012  so Rusovo kapelico zidarsko in restavratorsko obnovili, ob tem so odkrili freske, med njimi podoba sv. Barbare z letnico 1868, ki je zavetnica rudarjev.

 

Razgledi

Izpred cerkve se odpira prelep razgled na Ljubljansko barje in gore v ozadju vse od Kamniških Alp do Snežnika. Ob cerkvi je postavljen steber s smermi gora, da se popotnik lahko orientira,  na info tablah pa si prebere kratek opis notranjosti cerkve, Rusove kapelice in romarske poti. Ob kamnitem zidu stoji mogočna lipa, ki je dendrološki naravni spomenik.

Milan Trobič