Gorjanci drugače

Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem.

Knjiga Bajke in povesti o Gorjancih, 1906, gradivo PLJM8GZ1

foto: Digitalna knjižnica Slovenije

Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža.

Sogovornika

Gorjanci so najbolj znano in obiskano dolenjsko pogorje, ki se nad Krško kotlino dviguje do Trdinovega vrha. Slovenski Gorjanci so le del celovitega prostora, ki se razteza še daleč na Hrvaško. Tu se prepletata izjemno bogati naravna in kulturna dediščina, nam je povedal Andrej Hudoklin iz Zavoda za varstvo naravne dediščine, organizacijska enota Novo mesto, ki opozori, da gre za zelo mogočen masiv, Gorjanci pa se raztezajo vse od Save pri Brežicah do kočevskega masiva.

Avtor razstave, kustos Dolenjskega muzeja dr. Borut Križ je povedal, da bodo obiskovalci spoznavali obdobje med 3. in 6. stoletjem, ko je v takratnih nemirnih časih na majhnem območju zraslo kar pet utrjenih naselij, ki so vsaj nekaj časa živela sočasno. Zgradili so jih na gre­benih s strmimi pobočji, na že naravno dobro zavarovanih višinah, dodatno pa so jih utrdili z obrambnimi obzidji, jarki in stolpi. Osrednje mesto v skupini petih na­selij ima Zidani gaber. S svojo lego najvišje na Gorjancih (688 m), z zaporo poti, ki je povezovala dolino Krke z dolino Kolpe z močnimi kamnitimi, z malto vezanimi obzidji in z zgodnjekrščansko cerkvijo ter z dolgotrajnim, verjetno nepretrganim, življenjem vsaj od 4. do 7. stoletja ter z najdbami, ki segajo še v 8., 9. in zgodnje 10. stoletje, predstavlja enega najpomembnejših upravnih, vojaških in verskih centrov na območju Slovenije.( vir: https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936)

 

Razstava

Razstavo spremlja  katalog s fotografijami in opisi razstavljenih predmetov ter številnimi zgodovinskimi in arheološkimi podatki o obravnavanem področju.

 

Najdbe

Bogato in številno arheološko gradivo iz poznoantičnega in zgodnjesrednjeveške­ga obdobja, ki ga s pobočij Gorjancev hrani Dolenjski muzej Novo mesto, se tokrat prvič predstavlja širši javnosti na razstavi, kjer so zbrani predmeti in topografski podatki šestih najdišč, od tega so bila tri do sedaj neznana. Pomen razstave je toliko večji, saj doslej ne poznamo primera, da se na tako majhnem prostoru, kot je naše obrav­navano področje, nahaja kar pet sočasnih utrjenih višinskih naselij, ki so od 3. do 6. stoletja nekaj časa sobivala.(vir:https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izročilo

Naredimo lok in se vrnimo k omembi Janeza Trdine in njegovih Bajk in povesti o Gorjancih. Gradivo, opisi in izročilo, ki so tu zajeti, prinašajo podatke o antičnih in predantičnih staroselcih na Gorjancih in o njihovih stikih s prišleki.  Dodajmo še odlomek iz Bajk in povesti, z naslovom:  VILA

Na Gorjancih so prebivale v stare čase vile. Vile so bile prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere ne očeta. Ljubiti in možiti se niso smele. Oblačile so se v belo tančico, ki jim je pokrivala vse truplo do gležnjev. Las si niso spletale, padali so jim prosto do kolen z gostimi zlatorumenimi kodri. Vendar pa so se jako marljivo česale, in to vselej o zarji. Takrat jih je človek najlaže videl, ker so bile jako zamaknjene v to opravilo, da niso zapazile, ali se nahajajo same ali ne. Človeške družbe so se bale in ogibale, dasiravno ljudi niso sovražile, ampak jim le dobro svetovale in jim o priliki rade tudi kaj dobrega storile. Peti so znale tako lepo, da se jih človek nikoli ni naveličal poslušati, toda ni jim bilo povšeči, da jih kdo čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je prišel iz zvedavosti gledat njihovo kólo. Živele so ob sadju, grozdju in gorskih zelih. Po navadi so samo večerjale, podnevi pa niso drugače nič uživale, razen če jih je povabil kak junak in poštenjak, ki ni vedel, kdo so. Kdor jih je videl na plesu ali pri jedi in jih poznal, so ga kamnovale brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali nogo, včasi tudi v obe roki in nogi; če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar precej umrl. Pod zemljo so imele spravljene silne zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel nihče zaslediti in dvigniti...

 

Milan Trobič