Od glasbe do risbe

Če ste junija šli mimo Cankarjevega doma v Ljubljani, niste mogli uiti pozornemu očesu Opazovalca, ki je zrl na vas s pročelja. Morda ste se za hip ustavili in se zamislili. Se ovedeli  prisotnosti neštetih oči kamer, ki nenenhno spremljajo in nadzorujejo naše gibanje. Umetnica Ema Kobal je vprašanje zastavila sebi in vsem nam. Čelistka, ki je lok zamenjala z likovnimi orodji in se zadnje čase posveča predvsem eksperimentiranju z grafičnimi tehnikami. No, ni ga zamenjala povsem, še zmeraj jo lahko slišimo v zasedbi Bowrain, lani je kot soavtorica ustvarila glasbo za gledališko predstavo Ljudožerci, ki jo je režiral Luka Marcen v produkciji AGRFT. A vse pogosteje jo srečujemo predvsem na likovnih razstavah. V njenih delih se nam izrisujejo različni življenjski prizori dinamičnih človeških figur, njihovih skupnih in posamičnih zgodb. Naših zgodb. Emo Kobal je na nočni pogovor povabila Nada Vodušek.

Nada Vodušek