Premiera igrane nanizanke
Dvanajsta epizoda v torkovem terminu radijske igre na Prvem zaključuje druženje s primeri našega radijskega Psihiatra. Po dveh uspešnih serijah igrano-kontaktne nanizanke Pri psihiatru, nastali po predlogah Mateje Perpar in v režiji Klemna Markovčiča, smo se v tretji ediciji spopadali z najstniškimi izzivi odraščanja in vzpostavljali svojevrstni generacijski most med različnim poslušalstvom Radia Slovenija.
Kot je v navadi, pa je sklepni del nekaj posebnega. Tudi tokrat. V povsem ne najstniški zgodbi, a povezani z otroštvom.
Kdaj nehamo verjeti v dedka mraza in ali sploh kdaj verjamemo?! Za kaj smo prikrajšani, če smo v magičnem prazničnem času, ko nas preveva vsesplošni optimizem pred novim letom, prikrajšani za upanje, da se nas bo prijazni mož severa spomnil?! Osrednji junak tokratne zgodbe želi svoji partnerici, ki ni nikoli izkusila te radosti vzbuditi upanje, to pomembno čustvo, ključno za človekovo bitje.
Avtorica Mateja Perpar
Režiser Klemen Markovčič
Tonski mojster Nejc Zupančič
Avtor izvirne glasbe Gregor Strniša
Lektor Martin Vrtačnik
Moški Primož Pirnat
Ženska Polona Juh
Psihiater Alojz Svete
Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih radia Slovenija junija, septembra in oktobra 2016
ZUNANJE UHO
Recenzija sklepne 12. epizode v 3. sezoni igrane radijske nanizanke Pri psihiatru 3.12: Moja partnerica ne verjame v Dedka Mraza
UROŠ SMASEK
Na žalost se zapira “ordinacija” karizmatičnega in zagotovo tudi priljubljenega psihiatra prim. dr. Olafa Dünkelkopfa (v nepogrešljivi pomirjujoči igralski oživitvi odličnega Alojza Sveteta) oziroma njegov medijski kanal – natančneje, kar več njih, poleg vodilnega radijskega tudi nekaj internetnih – za kontaktiranje z javnostjo. In zagotovo se bo podaljšala “čakalna vrsta” tistih, ki bi si želeli še spoznavati vedno nove psihiatrove nasvete. Zato srčno upamo, da se “ordinacija” ne zapira za zmeraj, ampak samo za določen čas. In predlagamo vsem, radijsko odgovornim in za srečanja s psihiatrom zaslužnim, da bi se k njemu še vrnili.
V tem smislu se zaključuje tretja sezona igrane radijske nanizanke Pri psihiatru, pri kateri – za razliko od njenih prvih dveh sezon radijskega predvajanja, ki sta omogočali celo neposreden kontakt s poslušalci – se je takšna, za psihiatrično tematiko skoraj nepogrešljiva kontaktnost po radijskem predvajanju posameznih delov nanizanke (pre)selila na internet (facebook …). In če je nanizanka v predhodnih 11. kratkih epizodah bila osredotočena načeloma na najstniške izzive odraščanja, ki sicer v širšem kontekstu še kako zadevajo tudi odrasle (starše …), pa v sklepni, okoli 21-minutni 12. epizodi ustvarjalci predstavijo aktualno-priložnostno poseben, formalno ne ravno najstniški “psihiatrični primer”, za povrh zaznamovan s (pred)prazničnim decembrom.
Več kot zgovoren epizodni naslov Moja partnerica ne verjame v Dedka Mraza je več kot lahko celo nekoliko smešen in tudi zavajajoč, saj epizoda ni osredotočena recimo na možno nejeverno doživljanje decembrske praznične tradicije, temveč razkriva globlje travme in frustracije zrele osebe, ki izvirajo že iz njenega otroštva. Po določenih parametrih pripovedne zgradbe nanizanke, vzpostavljenih že od njenega začetka, a vsakič tudi občutno po svoje “sfriziranih”, začne o omenjenih problemih, ki naj bi očitno mučili naslovno partnerko, psihiatru v elektronskem pismu, za poslušalca pa seveda glasovno, razlagati njen zaskrbljeni, ljubeči partner, sicer poslovno uspešen in oče dveh otrok iz prvega zakona.
Presunja ga njen, v takšnih, prazničnih in podobnih trenutkih nenadno pojavljajoč se čustveni hlad, katerega izvore sicer sluti in ji ga skuša pregnati z vzbujanjem upanja, optimizma, saj da je ona kot otrok, kadar je žalostna. Vse to je tudi uprizorjeno v izvrstnih prizorih med njima, pri čemer on nad njo že omaguje, ona pa zna biti tudi odrezava (v tandemu vsestranska Primož Pirnat in Polona Juh). Psihiater v odgovoru poglobljeno razloži še mnoge možne razloge za takšno počutje, izrazi določene lastne pomisleke o(b) Dedku Mrazu in pomensko večplastno sklene s pregovorom, da “na koncu bo vse v redu in če ni v redu, pomeni, da še ni konec”.
Pri že tradicionalno dveh možnih rešitvah situacije se v prvi manj optimistični vse zaključi z njunim razočaranjem in medsebojnimi očitki, medtem ko se v drugi bolj optimistični razkrije, kako je ona še v otroštvu doživljala svojo že od nekdaj (in dodatno morda tudi iz zdravstvenih razlogov katerega od članov) odtujeno družino in da prav nikoli ni od Dedka Mraza dobila tistega, za kar ga je prosila in, še posebej, kar si je srčno želela. Nakar jo partner potolaži, prepriča in osreči – naposled pa tudi ona njega – z brezpogojno predanostjo.
Lep zaključek je to tako za veselo-decembrski čas kot tudi za konec nanizanke, ki pa bi jo bilo nedvomno treba še nadaljevati, saj se je na podlagi besedil Mateje Perpar in v režiji Klemna Markovčiča na prave načine, večkrat tudi z zdravo mero humorja lotevala pravih, življenjskih, aktualnih, široko perečih problemov. Srečno!
