Iskanje
Brušenju kose je podobno oglašanje kosca, pravijo nekateri. V toplih pomladnih nočeh pa se razgleda tudi kilometer daleč. Največ koscev v Sloveniji je na Cerkniškem jezeru, zato je pravi za to, da nam predstavi to ptico zagotovo strokovni vodja Notranjskega parka ornitolog Tomaž Jančar, ki bo z nami tudi v nedeljskem jutranjem programu 5. maja, ko bomo prenašali jutranji ptičji zbor iz okolice jezera. S Tomažem Jančarjem se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Njegovo oglašanje, podobno zvoku brušenja kose, se lahko razlega tudi do kilometer daleč
Populacija kosca v Sloveniji se je v zadnjih 20 letih tako rekoč prepolovila. Eno pomembnejših območij pri nas zanj je Cerkniško jezero, kjer so jih lani našteli 113, nam pove strokovni vodja Notranjskega parka Tomaž Jančar. Kosec se v Slovenijo vrne v začetku maja. Kdaj je nazaj, ni težko ugotoviti.
»Ima zelo glasno pesem, ta »krek-krek« se sliši tudi kilometer daleč. Kosci začnejo peti okoli 11. ure zvečer in pojejo do petih zjutraj. Da prikličejo samico, pojejo celo noč,«
pove Jančar in doda, da prav koščeva pesem omogoča, da je lažje opravljati raziskave te ptice, saj jo le redko vidimo: »Je travniška ptica, ima varovalno barvo, trava pa mora biti dovolj visoka, da je on tam. V nizki travi ne želi biti. Ker je trava višja, smo lahko relativno blizu, pa ga ne bomo videli.«
»Narava ima zelo različne strategije, kako ohranjati vrsto. Pri koscih se je razvil ta način, da samec najde primeren habitat za vzrediti mladiče. Tam potem poje, samica pride, sta skupaj nekaj časa, jo oplodi in potem ona sama izvali in vzredi mladiče. Samec potem najde novo primerno lokacijo in spet kliče samice,«
nam opiše Jančar in pove še, da kosec, ko se seli, brez problema preleti tudi do 800 kilometrov v eni noči.
Posnel dr. Tomi Trilar.
Posnetke hrani Slovenski arhiv živalskih zvokov Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
Brušenju kose je podobno oglašanje kosca, pravijo nekateri. V toplih pomladnih nočeh pa se razgleda tudi kilometer daleč. Največ koscev v Sloveniji je na Cerkniškem jezeru, zato je pravi za to, da nam predstavi to ptico zagotovo strokovni vodja Notranjskega parka ornitolog Tomaž Jančar, ki bo z nami tudi v nedeljskem jutranjem programu 5. maja, ko bomo prenašali jutranji ptičji zbor iz okolice jezera. S Tomažem Jančarjem se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Njegovo oglašanje, podobno zvoku brušenja kose, se lahko razlega tudi do kilometer daleč
Populacija kosca v Sloveniji se je v zadnjih 20 letih tako rekoč prepolovila. Eno pomembnejših območij pri nas zanj je Cerkniško jezero, kjer so jih lani našteli 113, nam pove strokovni vodja Notranjskega parka Tomaž Jančar. Kosec se v Slovenijo vrne v začetku maja. Kdaj je nazaj, ni težko ugotoviti.
»Ima zelo glasno pesem, ta »krek-krek« se sliši tudi kilometer daleč. Kosci začnejo peti okoli 11. ure zvečer in pojejo do petih zjutraj. Da prikličejo samico, pojejo celo noč,«
pove Jančar in doda, da prav koščeva pesem omogoča, da je lažje opravljati raziskave te ptice, saj jo le redko vidimo: »Je travniška ptica, ima varovalno barvo, trava pa mora biti dovolj visoka, da je on tam. V nizki travi ne želi biti. Ker je trava višja, smo lahko relativno blizu, pa ga ne bomo videli.«
»Narava ima zelo različne strategije, kako ohranjati vrsto. Pri koscih se je razvil ta način, da samec najde primeren habitat za vzrediti mladiče. Tam potem poje, samica pride, sta skupaj nekaj časa, jo oplodi in potem ona sama izvali in vzredi mladiče. Samec potem najde novo primerno lokacijo in spet kliče samice,«
nam opiše Jančar in pove še, da kosec, ko se seli, brez problema preleti tudi do 800 kilometrov v eni noči.
Posnel dr. Tomi Trilar.
Posnetke hrani Slovenski arhiv živalskih zvokov Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
Naravni rezervat Škocjanski zatok na 122 hektarjih združuje različna bivanjska okolja. Zato si v rezervatu, ki se nahaja na prepletu morja in kopnega ter s katerim upravlja Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), gnezdo spletejo raznovrstne ptice. Pred našimi mikrofoni so bili najbolj pogumni rakarji, svilnice, navadne čigre, mali deževniki, rumene pastirice, liske in lastovke.
79 min • 03. 05. 2020
Vrbji kovaček je med pogostejšimi pticami pri nas. Je zelene barve, najlažje ga prepoznamo po petju. Najdemo ga na mnogih območjih - od zadnjih dreves v ruševju do doline Dragonje. Je med pticami, ki se odselijo najpozneje, tja do sredine oktobra ali še pozneje. Gre v Sredozemlje, nekaj jih prezimuje na Iberskem polotoku, večina v Severni Afriki.
5 min • 02. 05. 2020
Mokož živi v mokriščih. Ima precej dolge noge, doseže velikost majhnega goloba ali grlice. Ima markanten dolg, rahlo zakrivljen kljun rdeče barve. Med pticami ni veliko takih, ki imajo tako značilno oglašanje kot mokož. Gre za razmeroma čudno oglašanje, mnogi ga povezujejo s prašičjim kruljenjem. In po tem se ta tip oglašanja tudi imenuje - kruljenje.
5 min • 01. 05. 2020
Kavke so zelo inteligentne ptice, ki so razmeroma blizu človeku. Vrsta je razmeroma pogosta, ornitologe pa skrbi upadanja naravnih kolonij, pove dr. Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. "Največja kolonija pri nas je v Ljubljani, za Bežigradom. Tam je okoli 50 parov. V Ljubljani kavke gnezdijo tudi na ministrstvu za obrambo - v roletah. Imajo žaluzije in na vrhu v tisti škatli gnezdijo kavke," opiše sogovornik. Ptica je vsejed, par ostane skupaj vse življenje, seli se le, če se vreme zelo poslabša in zmanjka hrane.
5 min • 30. 04. 2020
Plavček je izrazito nižinska vrsta. Večina populacije gnezdi do 700 metrov nadmorske višine. Plavček je klatež. Če ima dovolj hrane in so zime mile, jih preživi v okolici Slovenije. Če tega ni, se v mešanih jatah z velikimi sinicami, meniščki, močvirskimi sinicami odpravi v Sredozemlje.
3 min • 29. 04. 2020
