Akademski kiipar Zoran Poznič, ki je magistriral s področja videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, in se intenzivno ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo.Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in kalkulativni um, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo slovenskih likovnih umetnikov, ki pa ji država za tako številčno članstvo, dejavnosti in prizadevanja, primakne odločno premalo sredstev, kot bi šlo za kako manjše gasilsko društvo, je kritićen Poznič. Za njim je tudi postavitev največjega Majskega salona ZDSLU do zdaj, ki je letos nastala v sodelovanju z galerijo KIBLA PORTAL v Mariboru. Del razkošnih izkustev in spoznanj je delil tudi v pogovoru z Magdo Tušar.
foto:Wikipedia
Iskanje
