Seniki so v sredogorju nad Sočo prisotni že stoletja
Senik. Preprosta beseda za preprosto zgradbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, "podih", tako imenovanih pajštvah, pajšath ‒ sušilnicah sadja ‒ in senikih.
Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja.
Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnila sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij.
Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa.
Sogovorniki
Raziskovalec
Pavel Četrtič iz Kobarida je s krajšimi časopisnimi prispevki in turističnimi vodenji v lokalnem javnem prostoru prisoten že dalj časa. Že desetletja vestno zbira in raziskuje raznovrstno ustno in materialno zapuščino posoških krajev. Med številnimi ostalinami preteklosti ga posebej navdušujejo seniki in vse v povezavi z njimi. Posvetil jim je veliko prostega časa, želi pa si, da bi temu prepoznavnemu elementu Zgornjega Posočja tudi javnost namenila več pozornosti.
Spomin na senike na razstavi predstavlja s fotografijami in maketami manjšega merila. Med raziskovanjem nekdanjega življenja na visokogorskih senožetih in pašnikih je zbiral tudi pričevanja ljudi, ki so takšno življenje sami izkusili. Poskrbel je, da se ohranjajo tako v zapisih kot tudi na filmskem traku; na razstavi so predvajali film Tolminski seniki, ki je v produkciji Vitela nastal leta 2000.
Seniki, kamarnce
Pa spoznajmo senike, te preproste suhozidne zgradbe. Prebivalci krajev ob Soči so stoletja tik pod gozdno mejo trebili zemljišča in tako so nastale senožeti, ki so segale pod najvišje gorske vrhove. Ta proces odstranjevanja grmovja in kamenja se je pospešil v 17. stoletju, še zlasti pa po letu 1849, ko so kmetje postali lastniki gozdnih in kmetijskih površin. Do prve svetovne vojne so bile vse strehe senikov krite z rženo, redkeje s pšenično slamo, ponekod so jih pokrili z lesenimi skodlami. Po prvi svetovni vojni pa je slamo zamenjala valjana pločevina, ki je ostala na bojiščih soške fronte. Ta kritina se je marsikje ohranila do današnjih dni.
Pavel Četrtič se je s seniki srečal že v zgodnji mladosti, ko je s starši prihajal na obiske k stricu. Pomagali so mu pri košnji in spravilu sena na planinskih senožetih. Takrat je doživljal senike kot nekaj samoumevnega. V njih je teklo živahno življenje, tam so bivale družine, tam so živele šege in navade, vezane na košnjo. Sosedje so drug drugemu pomagali. Pozneje je Pavel doživljal senike drugače.
Pavel Četrtič je pri dokumentiranju in raziskovanju v senikih odkril različne zapise in elemente, dele zgradb, ki so pripadali vojaškim objektom.
Ko so jeseni prenehali pasti živino na planinah, so jo prignali na nižje ležeče senožeti, kjer je bilo še vedno dovolj paše, v senikih pa je bilo dovolj prostora tudi za živino. Pavel Četrtič pove, da je bil spodnji del senika namenjen zavetju za živino, na podstrešnem delu pa je bilo spravljeno seno. Pasel je kakšen stric ali pa mladenič, saj v dolini ni bilo zaposlitev. Zanje so ponekod poleg senika postavili manjše poslopje, imenovano kamarnca, v kateri so bivali in si pripravljali hrano, lahko pa so tudi sirili.
Objektivna fotografija
Elvis Jerkič iz Tolmina se je domači javnosti predstavil prvič. Mladega arhitekta in fotografa so seniki pritegnili zaradi njihove preprostosti in arhetipskosti. Po zgledu zakoncev Becher, ki s tako imenovano objektivno fotografijo dokumentirata in predstavljata industrijske objekte, je Jerkič za objekt fotografiranja izbral posoške senike. Preproste, oblikovno izčiščene, a hkrati vzorcev polne stavbe namreč kljub propadanju ali spremenjeni namembnosti še pomembno zaznamujejo obsoško krajino. Njihovo prvinskost in brezčasnost je ujel v arhitekturno natančno in obenem nadvse poetično črno-belo fotografijo, ki ji ni mogoče ničesar dodati in ne odvzeti.
Spremembe
Kot so zapisali v katalogu, ki je izšel ob postavitvi razstave, so v začetku 20. stoletja prva svetovna vojna in drugi dogodki, ki so sledili, v življenje senožeti prinesli številne spremembe. Nove tovorne žičnice in vojaške ceste ter večja razpoložljivost materiala in rzanih orodij so olajšale in izboljšale graditev, zato se je število senikov in drugih gospodarskih objektov po koncu vojne znatno povečalo. Številne senike s hlevom so postavili tudi na poljih in dostopnejših travnikih v bližini naselij, pri čemer so za graditev uporabljali apneno malto, žagan les, pločevinasto streho in druge sodobnejše materiale. Na ravninskih travnikih od Kobarida do Tolmina so po zgledu iz bližnje Furlanije med obema vojnama zrasle tudi visoke stavbe za skladiščenje večjih količin sena. Bile so zidane, neometane, prekrite z opečnato kritino in imele so velika vhodna vrata, skozi katera je lahko zapeljal voz.
Odhajanje
Seniki in kamarnce predstavljajo pomemben del posoške stavbne dediščine, a zaradi spremenjenega načina življenja počasi propadajo in tonejo v pozabo. Nekateri so povsem opuščeni in jih zarašča grmovje, od drugih so ostali le še temelji.
Seniki na visokogorskih pašnikih bolj ali manj propadajo, tisti na bolj dostopnih predelih pa se spreminjajo v občasne bivalne in tudi počitniške objekte.
