Iskanje
Seniki so v sredogorju nad Sočo prisotni že stoletja
Senik. Preprosta beseda za preprosto zgradbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, "podih", tako imenovanih pajštvah, pajšath ‒ sušilnicah sadja ‒ in senikih.
Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja.
Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnila sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij.
Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa.
Pavel Četrtič iz Kobarida je s krajšimi časopisnimi prispevki in turističnimi vodenji v lokalnem javnem prostoru prisoten že dalj časa. Že desetletja vestno zbira in raziskuje raznovrstno ustno in materialno zapuščino posoških krajev. Med številnimi ostalinami preteklosti ga posebej navdušujejo seniki in vse v povezavi z njimi. Posvetil jim je veliko prostega časa, želi pa si, da bi temu prepoznavnemu elementu Zgornjega Posočja tudi javnost namenila več pozornosti.
Spomin na senike na razstavi predstavlja s fotografijami in maketami manjšega merila. Med raziskovanjem nekdanjega življenja na visokogorskih senožetih in pašnikih je zbiral tudi pričevanja ljudi, ki so takšno življenje sami izkusili. Poskrbel je, da se ohranjajo tako v zapisih kot tudi na filmskem traku; na razstavi so predvajali film Tolminski seniki, ki je v produkciji Vitela nastal leta 2000.
Pa spoznajmo senike, te preproste suhozidne zgradbe. Prebivalci krajev ob Soči so stoletja tik pod gozdno mejo trebili zemljišča in tako so nastale senožeti, ki so segale pod najvišje gorske vrhove. Ta proces odstranjevanja grmovja in kamenja se je pospešil v 17. stoletju, še zlasti pa po letu 1849, ko so kmetje postali lastniki gozdnih in kmetijskih površin. Do prve svetovne vojne so bile vse strehe senikov krite z rženo, redkeje s pšenično slamo, ponekod so jih pokrili z lesenimi skodlami. Po prvi svetovni vojni pa je slamo zamenjala valjana pločevina, ki je ostala na bojiščih soške fronte. Ta kritina se je marsikje ohranila do današnjih dni.
Pavel Četrtič se je s seniki srečal že v zgodnji mladosti, ko je s starši prihajal na obiske k stricu. Pomagali so mu pri košnji in spravilu sena na planinskih senožetih. Takrat je doživljal senike kot nekaj samoumevnega. V njih je teklo živahno življenje, tam so bivale družine, tam so živele šege in navade, vezane na košnjo. Sosedje so drug drugemu pomagali. Pozneje je Pavel doživljal senike drugače.
Pavel Četrtič je pri dokumentiranju in raziskovanju v senikih odkril različne zapise in elemente, dele zgradb, ki so pripadali vojaškim objektom.
Ko so jeseni prenehali pasti živino na planinah, so jo prignali na nižje ležeče senožeti, kjer je bilo še vedno dovolj paše, v senikih pa je bilo dovolj prostora tudi za živino. Pavel Četrtič pove, da je bil spodnji del senika namenjen zavetju za živino, na podstrešnem delu pa je bilo spravljeno seno. Pasel je kakšen stric ali pa mladenič, saj v dolini ni bilo zaposlitev. Zanje so ponekod poleg senika postavili manjše poslopje, imenovano kamarnca, v kateri so bivali in si pripravljali hrano, lahko pa so tudi sirili.
Elvis Jerkič iz Tolmina se je domači javnosti predstavil prvič. Mladega arhitekta in fotografa so seniki pritegnili zaradi njihove preprostosti in arhetipskosti. Po zgledu zakoncev Becher, ki s tako imenovano objektivno fotografijo dokumentirata in predstavljata industrijske objekte, je Jerkič za objekt fotografiranja izbral posoške senike. Preproste, oblikovno izčiščene, a hkrati vzorcev polne stavbe namreč kljub propadanju ali spremenjeni namembnosti še pomembno zaznamujejo obsoško krajino. Njihovo prvinskost in brezčasnost je ujel v arhitekturno natančno in obenem nadvse poetično črno-belo fotografijo, ki ji ni mogoče ničesar dodati in ne odvzeti.
Kot so zapisali v katalogu, ki je izšel ob postavitvi razstave, so v začetku 20. stoletja prva svetovna vojna in drugi dogodki, ki so sledili, v življenje senožeti prinesli številne spremembe. Nove tovorne žičnice in vojaške ceste ter večja razpoložljivost materiala in rzanih orodij so olajšale in izboljšale graditev, zato se je število senikov in drugih gospodarskih objektov po koncu vojne znatno povečalo. Številne senike s hlevom so postavili tudi na poljih in dostopnejših travnikih v bližini naselij, pri čemer so za graditev uporabljali apneno malto, žagan les, pločevinasto streho in druge sodobnejše materiale. Na ravninskih travnikih od Kobarida do Tolmina so po zgledu iz bližnje Furlanije med obema vojnama zrasle tudi visoke stavbe za skladiščenje večjih količin sena. Bile so zidane, neometane, prekrite z opečnato kritino in imele so velika vhodna vrata, skozi katera je lahko zapeljal voz.
Seniki in kamarnce predstavljajo pomemben del posoške stavbne dediščine, a zaradi spremenjenega načina življenja počasi propadajo in tonejo v pozabo. Nekateri so povsem opuščeni in jih zarašča grmovje, od drugih so ostali le še temelji.
Seniki na visokogorskih pašnikih bolj ali manj propadajo, tisti na bolj dostopnih predelih pa se spreminjajo v občasne bivalne in tudi počitniške objekte.
Seniki so v sredogorju nad Sočo prisotni že stoletja
Senik. Preprosta beseda za preprosto zgradbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, "podih", tako imenovanih pajštvah, pajšath ‒ sušilnicah sadja ‒ in senikih.
Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja.
Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnila sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij.
Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa.
Pavel Četrtič iz Kobarida je s krajšimi časopisnimi prispevki in turističnimi vodenji v lokalnem javnem prostoru prisoten že dalj časa. Že desetletja vestno zbira in raziskuje raznovrstno ustno in materialno zapuščino posoških krajev. Med številnimi ostalinami preteklosti ga posebej navdušujejo seniki in vse v povezavi z njimi. Posvetil jim je veliko prostega časa, želi pa si, da bi temu prepoznavnemu elementu Zgornjega Posočja tudi javnost namenila več pozornosti.
Spomin na senike na razstavi predstavlja s fotografijami in maketami manjšega merila. Med raziskovanjem nekdanjega življenja na visokogorskih senožetih in pašnikih je zbiral tudi pričevanja ljudi, ki so takšno življenje sami izkusili. Poskrbel je, da se ohranjajo tako v zapisih kot tudi na filmskem traku; na razstavi so predvajali film Tolminski seniki, ki je v produkciji Vitela nastal leta 2000.
Pa spoznajmo senike, te preproste suhozidne zgradbe. Prebivalci krajev ob Soči so stoletja tik pod gozdno mejo trebili zemljišča in tako so nastale senožeti, ki so segale pod najvišje gorske vrhove. Ta proces odstranjevanja grmovja in kamenja se je pospešil v 17. stoletju, še zlasti pa po letu 1849, ko so kmetje postali lastniki gozdnih in kmetijskih površin. Do prve svetovne vojne so bile vse strehe senikov krite z rženo, redkeje s pšenično slamo, ponekod so jih pokrili z lesenimi skodlami. Po prvi svetovni vojni pa je slamo zamenjala valjana pločevina, ki je ostala na bojiščih soške fronte. Ta kritina se je marsikje ohranila do današnjih dni.
Pavel Četrtič se je s seniki srečal že v zgodnji mladosti, ko je s starši prihajal na obiske k stricu. Pomagali so mu pri košnji in spravilu sena na planinskih senožetih. Takrat je doživljal senike kot nekaj samoumevnega. V njih je teklo živahno življenje, tam so bivale družine, tam so živele šege in navade, vezane na košnjo. Sosedje so drug drugemu pomagali. Pozneje je Pavel doživljal senike drugače.
Pavel Četrtič je pri dokumentiranju in raziskovanju v senikih odkril različne zapise in elemente, dele zgradb, ki so pripadali vojaškim objektom.
Ko so jeseni prenehali pasti živino na planinah, so jo prignali na nižje ležeče senožeti, kjer je bilo še vedno dovolj paše, v senikih pa je bilo dovolj prostora tudi za živino. Pavel Četrtič pove, da je bil spodnji del senika namenjen zavetju za živino, na podstrešnem delu pa je bilo spravljeno seno. Pasel je kakšen stric ali pa mladenič, saj v dolini ni bilo zaposlitev. Zanje so ponekod poleg senika postavili manjše poslopje, imenovano kamarnca, v kateri so bivali in si pripravljali hrano, lahko pa so tudi sirili.
Elvis Jerkič iz Tolmina se je domači javnosti predstavil prvič. Mladega arhitekta in fotografa so seniki pritegnili zaradi njihove preprostosti in arhetipskosti. Po zgledu zakoncev Becher, ki s tako imenovano objektivno fotografijo dokumentirata in predstavljata industrijske objekte, je Jerkič za objekt fotografiranja izbral posoške senike. Preproste, oblikovno izčiščene, a hkrati vzorcev polne stavbe namreč kljub propadanju ali spremenjeni namembnosti še pomembno zaznamujejo obsoško krajino. Njihovo prvinskost in brezčasnost je ujel v arhitekturno natančno in obenem nadvse poetično črno-belo fotografijo, ki ji ni mogoče ničesar dodati in ne odvzeti.
Kot so zapisali v katalogu, ki je izšel ob postavitvi razstave, so v začetku 20. stoletja prva svetovna vojna in drugi dogodki, ki so sledili, v življenje senožeti prinesli številne spremembe. Nove tovorne žičnice in vojaške ceste ter večja razpoložljivost materiala in rzanih orodij so olajšale in izboljšale graditev, zato se je število senikov in drugih gospodarskih objektov po koncu vojne znatno povečalo. Številne senike s hlevom so postavili tudi na poljih in dostopnejših travnikih v bližini naselij, pri čemer so za graditev uporabljali apneno malto, žagan les, pločevinasto streho in druge sodobnejše materiale. Na ravninskih travnikih od Kobarida do Tolmina so po zgledu iz bližnje Furlanije med obema vojnama zrasle tudi visoke stavbe za skladiščenje večjih količin sena. Bile so zidane, neometane, prekrite z opečnato kritino in imele so velika vhodna vrata, skozi katera je lahko zapeljal voz.
Seniki in kamarnce predstavljajo pomemben del posoške stavbne dediščine, a zaradi spremenjenega načina življenja počasi propadajo in tonejo v pozabo. Nekateri so povsem opuščeni in jih zarašča grmovje, od drugih so ostali le še temelji.
Seniki na visokogorskih pašnikih bolj ali manj propadajo, tisti na bolj dostopnih predelih pa se spreminjajo v občasne bivalne in tudi počitniške objekte.
Današnja feministična scena v Sloveniji je začela nastajati sredi 80. let prejšnjega stoletja, ko so se pojavile prve avtonomne ženske skupine. Konec leta 1984 je začela delovati ženska sekcija pri Sociološkem društvu v Ljubljani. Kmalu zatem pa je nastala feministična skupina Lilit, ki je konec 80. let seznanjala slovensko in jugoslovansko javnost z raznolikostjo ženskih identitet, govorom o enakosti spolov in novimi aktivističnimi pristopi. Sekcija Lilit, ustanovljena je bila pri ŠKUC-Forumu, si je med drugim prizadevala za obstoj varnega ženskega prostora, ozaveščanja javnosti o položaju žensk, za povezovanje žensk v regiji in za pomoč ženskam, ki so žrtve intimnopartnerskega nasilja. Ob mednarodnem prazniku žensk smo v oddaji Sledi časa spregovorile o zgodovini tega edinstvenega ženskega gibanja, pod pokroviteljstvom katerega je nastal tudi prvi SOS telefon za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja, ki obstaja še danes. Svoje spomine bosta strnili prevajalka Mojca Dobnikar in pisateljica Suzana Tratnik. Oddajo je pripravila in vodila Tita Mayer.
38 min • 08. 03. 2026
Zgodba o skrivnostni ženski je vezana na arheološko najdišče Rifnik. To je zelo markanten hrib na severnem obrobju razgibanega Kozjanskega, južno od Šentjurja, ki obvladuje pokrajino in s svojo stožčasto obliko dolini ob reki Voglajni daje posebno mikavnost. Zato ne preseneča, da je bil Rifnik bolj ali manj nepretrgano poseljen v vseh pomembnejših zgodovinskih obdobjih. Arheološki park Rifnik pa stoji na kraju največje poznoantične naselbine na Slovenskem.
29 min • 01. 03. 2026
Ob robu Solkanskega polja, obsežnega kmetijskega zemljišča, ki je po razmejitvi leta 1947 ostalo v Italiji, stoji nenavadna vila, ali dvorec. Opasana z visokim zidom, ki šele na južni strani omogoči pogled na prekrasen vrt, z mogočno alejo dreves proti glavnemu vhodu. Če popotnik vsaj malo sledi logiki meje, ki poteka po polju kmalu ugotovi, da je dvorec anomalija. Meja namreč pri njem sunkovito zavije, tako da ga izvzame iz tega, kar je danes Slovensko, včasih pa je bilo Jugoslovansko ozemlje. Že samo to dejstvo je dovolj nenavadno, ko pa se poučimo še o zadnji prebivalci dvorca, postane zgodba nadvse zanimiva. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
30 min • 22. 02. 2026
Dolga zgodovina antičnih vplivov, preseljevanja ljudstev, kultov, šeg in običajev je na našem ozemlju tvorila tradicijo praznovanja v pustnih časih, ki si jo sicer delimo z mnogimi sosednjimi državami, a se v naših krajih izraža z lokalno noto. Laufarji na Cerkljanskem, kurenti na Ptuju in vse, kar pade vmes, je izraz domišljije Slovencev in njihovih prednikov. Vsako leto v tako imenovanem petem letnem času, kot se tudi pogosto označi pust, vsa Slovenija zaživi in ulice preplavijo maškare. Maske imajo različno sporočilnost: od tradicionalnih mask, ki jih že stoletja uprizarjajo domačini, do praznovanja priljubljenih likov iz pop kulture ali kritike aktualnih dogodkov. Dokumentiranje teh karnevalov in pustnih skupin pa zahteva terensko delo, o katerem govori tokratna oddaja Sledi časa, v kateri gostujejo kulturologi in etnologi iz Slovenskega etnografskega muzeja: Adela Pukl, Anja Jerin in Miha Špiček, ki so tudi avtorji nedavno odprte razstave o maskah.
35 min • 15. 02. 2026
Oddaja Sledi časa bo tokrat nekoliko drugačna. Pa ne le zaradi državnega praznika, temveč tudi zato, ker je slovenski kulturni prostor pred kratkim izgubil velikega človeka. 2. februarja, le dober mesec pred svojim 90. rojstnim dnem, je umrl Miroslav Košuta, pesnik, dramatik, eden ključnih varuhov slovenske besede v tržaškem prostoru, sicer pa nekaj časa tudi novinar na RTV Ljubljana. Kmalu potem, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, je bil Miroslav Košuta gost oddaje Razkošje v glavi, ki vam jo v spomin in poklon pesniku ponujamo v poslušanje.
31 min • 07. 02. 2026
