Na meji

Opis epizode

V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spopadal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvari

Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali.

Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vse bolj aktualna. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedana, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja eden temeljnih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa.

Za dr. Iztoka Tomazina meje pomenijo specifičen pogled na življenje. Navsezadnje se vsak dan srečujemo s takimi in drugačnimi mejami, ki jih pogosto ne doživljamo kot meje. To je lahko meja lastnega udobja, meja strahu in poguma, tega, kaj lahko storimo in česa ne smemo, kaj je nevarno in kaj ni. Tu pa so še družbeno opredeljene meje, ki določajo, kaj je dovoljeno. In tako so naša življenja pravzaprav preplet takih in drugačnih meja. To se prepleta tudi v njegovi knjigi.

Priprave na tihotapske akcije so imele podlago v otroških igrah, Iztoka Tomazina sta že takrat privlačila in spremljala tveganje in popolna posvečenost dejanjem, ki si jih je zamislil. Poseben čar je prinašalo tisto, kar je bilo prepovedano.

Ozemlje, na katerem je Iztok Tomazin prehajal mejo, je visokogorski greben Karavank, najdaljši gorski greben v Sloveniji in naravna, jasna in po večini težko prehodna meja med državama.

V obdobju rajnke Jugoslavije je bila meja z Avstrijo na območju Karavank dobro zastražena. Pod gorami, po večini na začetku dolin, so bile v precej enakomernih presledkih posejane karavle, v njih pa številne enote graničarjev, ki so redno patruljirali v obmejnem pasu, pogosto v spremstvu dresiranih psov, in branili našo državo pred bog ve kakšnimi sovražniki, piše Iztok Tomazin. Z graničarji se ni bilo dobro prepirati.

Med večjimi kontrabantarskimi dosežki je bilo tihotapljenje zmaja.

Rdeča nit opisovanja meja, obmejnosti in mejaških zgodb se v knjigi nadaljuje z opisom himalajskih izkušenj.

Knjiga na Meji seveda odpira vprašanja, ki so globoko zasidrana v vsakem posamezniku, čeprav se ni nikoli ukvarjal s tihotapljenjem. Dejstvo je, da se meje vedno spreminjajo.

Iztok Tomazin svojo knjigo konča takole:

"Še vedno sedim na svojem vrhu nekje v Karavankah, sonce je že zašlo, svetloba ugaša, v dolinah  hitro, v gorah počasneje. Najdlje bo nebo žarelo nad zahodnim obzorjem. Prihaja noč, meni pa je vse lepše. V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spoprijemal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvari. Z mejami, na katerih ne grozijo represivneži in smrtno orožje, z mejami v sebi, pri katerih na drugi strani ni ničesar, kar bi že poznal, a vem, da jih je odkrivati in prestopati vredno in edino smiselno, pravzaprav najvišji cilj in smisel preostanka življenja."