Iskanje
42 min • 23. 02. 2025
Zakaj je Jugoslavija v okviru svoje neuvrščene politike razvila tako močno ekonomsko sodelovanje z Zambijo, da prestolnico te države še danes krasi značilna jugoslovanska arhitektura? Ter kako so v Zambiji živeli in delovali jugoslovanski delavci ter kakšne spomine nanje gojijo njihovi zambijski kolegi?
Po razkolu s Sovjetsko zvezo leta 1948 se je naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija, znašla odrezana od vzhodnega bloka in prisiljena je bila iskati druge geopolitične zaveznike. Če se je sprva naslonila predvsem na zahodne sile, pa so opažanja jugoslovanskih diplomatov in poročila naših dopisnikov iz držav tretjega sveta jugoslovansko vodstvo kaj hitro prepričala v to, da bi bilo vredno sodelovanje krepiti tudi z državami globalnega juga, s katerimi so Jugoslavijo v marsikaterem primeru povezovali tako geopolitični kot ekonomski interesi. V tem kontekstu pa se lepo število Jugoslovanov ni znašlo le na gradbiščih v Libiji, Egiptu in Iraku, ampak tudi v veliko manj gospodarsko razviti podsaharski Afriki. Že v eni od preteklih oddaj Sledi časa (Jugoslovansko poslovanje v podsaharski Afriki) smo zarisali, zakaj in kako se je socialistična evropska država sploh lotila ekonomskega povezovanja s tem najrevnejšim delom sveta, ki se je postopno osvobajal kolonialnega jarma, v tokratni oddaji pa se bomo posvetili najbolj intenzivnemu primeru tega sodelovanja, in sicer jugoslovanskemu poslovanju v Zambiji, katere prestolnica se še danes - ko je tam sicer vedno bolj čutiti močno kitajsko prisotnost - kiti z značilno jugoslovansko arhitekturo.
O tem, kaj vse so jugoslovanska podjetja počela v Zambiji ter kako so se tam znašli ter živeli mnogi Jugoslovani, ki so prihajali izvajat ta dela in usposabljat lokalno prebivalstvo, o tem, zakaj jih imajo zambijski sodelavci še danes v lepem spominu, pa tudi o nekaterih manj krepostnih aspektih njihovega »zambijskega« življenja, ki mu marsikdaj ni manjkalo tudi veseljačenja, polnega alkohola in celo kupovanja spolnih uslug, bomo v tokratni oddaji govorili s pomočjo srbskega zgodovinarja dr. Gorana Musića, ki ste ga lahko ravnokar slišali, in irskega socialnega zgodovinarja dr. Roryja Archerja. Oba prihajata z Univerze na Dunaju, v sklopu svojih raziskovanj pa sta opravila tudi kopico pogovorov z nekdanjimi jugoslovanskimi delavci in njihovimi zambijskimi sodelavci. V oddaji pa boste povrh tega lahko slišali tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita, ki jih hrani naš radijski arhiv. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: zambijski voditelj Kenneth Kaunda in Josip Broz Tito na obisku pri podjetju Energoprojekt
Zakaj je Jugoslavija v okviru svoje neuvrščene politike razvila tako močno ekonomsko sodelovanje z Zambijo, da prestolnico te države še danes krasi značilna jugoslovanska arhitektura? Ter kako so v Zambiji živeli in delovali jugoslovanski delavci ter kakšne spomine nanje gojijo njihovi zambijski kolegi?
Po razkolu s Sovjetsko zvezo leta 1948 se je naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija, znašla odrezana od vzhodnega bloka in prisiljena je bila iskati druge geopolitične zaveznike. Če se je sprva naslonila predvsem na zahodne sile, pa so opažanja jugoslovanskih diplomatov in poročila naših dopisnikov iz držav tretjega sveta jugoslovansko vodstvo kaj hitro prepričala v to, da bi bilo vredno sodelovanje krepiti tudi z državami globalnega juga, s katerimi so Jugoslavijo v marsikaterem primeru povezovali tako geopolitični kot ekonomski interesi. V tem kontekstu pa se lepo število Jugoslovanov ni znašlo le na gradbiščih v Libiji, Egiptu in Iraku, ampak tudi v veliko manj gospodarsko razviti podsaharski Afriki. Že v eni od preteklih oddaj Sledi časa (Jugoslovansko poslovanje v podsaharski Afriki) smo zarisali, zakaj in kako se je socialistična evropska država sploh lotila ekonomskega povezovanja s tem najrevnejšim delom sveta, ki se je postopno osvobajal kolonialnega jarma, v tokratni oddaji pa se bomo posvetili najbolj intenzivnemu primeru tega sodelovanja, in sicer jugoslovanskemu poslovanju v Zambiji, katere prestolnica se še danes - ko je tam sicer vedno bolj čutiti močno kitajsko prisotnost - kiti z značilno jugoslovansko arhitekturo.
O tem, kaj vse so jugoslovanska podjetja počela v Zambiji ter kako so se tam znašli ter živeli mnogi Jugoslovani, ki so prihajali izvajat ta dela in usposabljat lokalno prebivalstvo, o tem, zakaj jih imajo zambijski sodelavci še danes v lepem spominu, pa tudi o nekaterih manj krepostnih aspektih njihovega »zambijskega« življenja, ki mu marsikdaj ni manjkalo tudi veseljačenja, polnega alkohola in celo kupovanja spolnih uslug, bomo v tokratni oddaji govorili s pomočjo srbskega zgodovinarja dr. Gorana Musića, ki ste ga lahko ravnokar slišali, in irskega socialnega zgodovinarja dr. Roryja Archerja. Oba prihajata z Univerze na Dunaju, v sklopu svojih raziskovanj pa sta opravila tudi kopico pogovorov z nekdanjimi jugoslovanskimi delavci in njihovimi zambijskimi sodelavci. V oddaji pa boste povrh tega lahko slišali tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita, ki jih hrani naš radijski arhiv. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: zambijski voditelj Kenneth Kaunda in Josip Broz Tito na obisku pri podjetju Energoprojekt
V današnji oddaji Sledi časa bomo izvedeli, kam segajo začetki nabožnih pesmi v slovenščini pri verskih obredih za večje krščanske praznike, in se posvetili premalo poznani Klosterneuburški evangeljski pripovedi, ki je pri nas znana kot Kranjska Marijina tožba. Gosta oddaje bosta zaslužna profesorica, raziskovalka srednjega veka dvojna doktorica Nataša Golob in doktor Aleksander Bjelčevič z oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.
37 min • 05. 04. 2026
Pred 6600 leti je naše kraje, še zlasti pa Bohinjski konec, stresel potres, ki je po moči daleč presegel vse, ki jih je zabeležila zgodovina. Mnogo močnejši je bil od znanega ljubljanskega pa celo od idrijskega potresa iz začetka 16. stoletja. Sledi o tem silovitem tresenju tal v daljni preteklosti so našli globoko pod dnom Bohinjskega jezera. Kakšna je bila takrat pravzaprav okolica našega največjega jezera in kaj nam o alpskem prostoru in ljudeh, ki so tam živeli v oddaljenih tisočletjih, povejo jezerske usedline? V to zgodbo so nas v Sledeh časa odpeljali geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Maja Andrič in dr. Nina Caf ter arheologinja dr. Jana Horvat z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Foto: Bohinjsko jezero, Wiki Commons
39 min • 29. 03. 2026
O razburkani življenjski poti enega najbolj kontroverznih slovenskih pisateljev preteklega stoletja - partizana, boema, ženskarja, političnega zapornika in človeka brezkompromisno svobodnega duha
47 min • 22. 03. 2026
Regionalna, kaj šele lokalna zgodovina pogosto pade iz fokusa, kajti Slovenci še vedno razrešujemo temeljna poglavja nacionalne zgodovine. Tako zavedanje, da so velike zgodbe stkane iz množice manjših, odpade na ljubiteljske raziskovalce, arhivarje, zbiratelje in tudi dokumentariste. V Dokumentarnem uredništvu tako mnogokrat posežejo po izgubljenih drobcih zgodovine najrazličnejših slovenskih krajev in pokrajin. Marko Radmilovič je tako na domačem pokopališču v štajerski vasici Svečine našel zapuščen nagrobnik in okoli njega spletel zanimivo zgodbo.
32 min • 15. 03. 2026
Današnja feministična scena v Sloveniji je začela nastajati sredi 80. let prejšnjega stoletja, ko so se pojavile prve avtonomne ženske skupine. Konec leta 1984 je začela delovati ženska sekcija pri Sociološkem društvu v Ljubljani. Kmalu zatem pa je nastala feministična skupina Lilit, ki je konec 80. let seznanjala slovensko in jugoslovansko javnost z raznolikostjo ženskih identitet, govorom o enakosti spolov in novimi aktivističnimi pristopi. Sekcija Lilit, ustanovljena je bila pri ŠKUC-Forumu, si je med drugim prizadevala za obstoj varnega ženskega prostora, ozaveščanja javnosti o položaju žensk, za povezovanje žensk v regiji in za pomoč ženskam, ki so žrtve intimnopartnerskega nasilja. Ob mednarodnem prazniku žensk smo v oddaji Sledi časa spregovorile o zgodovini tega edinstvenega ženskega gibanja, pod pokroviteljstvom katerega je nastal tudi prvi SOS telefon za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja, ki obstaja še danes. Svoje spomine bosta strnili prevajalka Mojca Dobnikar in pisateljica Suzana Tratnik. Oddajo je pripravila in vodila Tita Mayer.
38 min • 08. 03. 2026
