O skupini Fairport Convention v naših občilih ni bilo ravno veliko slišati, in tudi njihov koncert na festivalu Okarina še danes odzvanja le v glavah parih zanesenjakov. To seveda ne pomeni, da ne gre za pomembno skupino, ki je tudi po desetletjih še sposobna ponuditi kaj vznemirljivega. No, na otoku ima skupina Fairport Convention kultni status, redno nastopa in izdaja nove albume. Glasbeniki so tudi tokrat za naše snemanje temeljito premešali obsežen repertoar pionirske zasedbe in na dan spravili pester izbor od prve skladbe s prvenca do pesmi z albuma Who Knows Where The Time Goes iz devetdesetih let.
Verjetno ni treba poudarjati, da gre za koncert, ki bo zadovoljil le najbolj radovedne konzumente te glasbe, spričo zelo tradicionalno obarvanega repertoarja skupine pa utegne zanimati folkloriste, ki jih zanima ljudska glasba oziroma različni zapisi le te. Naši koncertni posnetki imajo veliko vrednost predvsem zaradi možnosti primerjav, ki jih ponujajo. Nikakor ne gre prezreti tudi močnega avtorskega potenciala, ki je bil v različnih obdobjih skupine različno navzoč. Tu so zbrane pesmi Richarda Thompsona, Sandy Denny, Davea Pegga, Simona Nicola, Rica Sandersa, A.L. Lloyda in drugih. Največji užitek pri takšnih koncertih je, da poslušalec iz neangleško govorečega sveta lahko razbere korenine določene skladbe. Ljudske teme so v tem primeru manj pomembne, saj so pač zaigrane in zapisane, kakor pač so. Bolj pomembna so majhna odkritja, ko dojameš, kako je Richard Thompson očitno moral slišati določeno ljudsko skladbo, in ga je tako navdušila in prevzela, da je napisal svojo temo, ki je z navdihom še povezana, a je to nit včasih težko dojeti. In prav Richard Thompson je v tem še danes pravi mojster, v nasprotju z nekaterimi drugimi 'študenti takšne zgodovine' pa je še izrazit virtuoz, ki ga je resnično užitek poslušati, saj glasbeno snov obvlada do potankosti, za nameček pa je še skrajno občuten pisec in izvajalec, ki pa nikakor z občutki in patino ne prikriva glasbenega neznanja in neposluha, kar velikokrat počnejo številni drugi, ki jim skozi stoletja prečiščena ljudska tvarina pomeni oporo in daje pogum, da (sicer prepričljivo) »fušajo«.
Ob pomoči takšnih ekskluzivnih radijskih posnetkov torej človek lahko prodre v jedro določene glasbe in verjetno je malo skupin, ki bi ponujale zvočni pogled na tako široko glasbeno obzorje, kot prav skupina Fairport Convention, ki je na angleškem prizorišču brez dvoma odigrala podobno vlogo kot skupina The Byrds na ameriškem. Zanimivo je, da sta obe skupini podobno segali po glasbeni dediščini, in da kljub očitni fascinaciji z zgodovino nista ostali na mestu in sta tudi ustvarjali v pravem pomenu besede.
Želimo vam prijetno poslušanje. Igra vam skupina Fairport Convention!
I.del koncerta
1.Claudy Banks (Trad./Arr. by Fairport Convention) album “The Five Seasons”
2.Slipjigs and Reels (Steve Tilston) album “Jewel In The Crown”
3.Dirty Linen (Trad./Arr. by Dave Swarbrick) album “Full House”
4.Crazy Man Michael (Thompson/Swarbrick) album “Liege And Lief”
5.Walk Awhile (Thompson/Swarbrick) album “Full House”
6.The Naked Highwayman (Steve Tilston) album “Jewel In The Crown”
7.Summer In December (Ric Sanders) album “Jewel In The Crown”
8.Jewel In The Crown (Julie Matthews) album “Jewel In The Crown”
II.del koncerta
1.John Gaudie (Chris Leslie) album “Who Knows Where The Time Goes?”
2.Sailing Boat (Anna Ryder) album “Who Knows Where The Time Goes?”
3.The Wishfulness Waltz (Alan Franks) album “Who Knows Where The Time Goes?”
4.Dangerous (Kristina Olsen) album “Who Knows Where The Time Goes?”
5.Jigs (Trad./Arr. by Fairport Convention) ni z albuma???
6.The Bowman’s Retreat (Ric Sanders) album “Who Knows Where The Time Goes?”
7.Matty Groves (Trad./arr. by Fairport Convention) album “Liege And Lief”
encore Who Knows Where The Time Goes? (Sandy Denny) album “Unhalfbricking”
Iskanje
