Žanrsko težko opredeljivo delo, ki mu je na 35. Slovenskem knjižnem sejmu pripadel laskavi naziv knjiga leta
Ni gotovo, ali je v vseh letih, kar na Slovenskem knjižnem sejmu podeljujejo nagrado za knjigo leta, kdaj slavilo bolj nenavadno, begajoče, težko opredeljivo in izmuzljivo delo kakor letos, ko je prestižno priznanje pripadlo Vinjetam straholjubca, pod katere se podpisujeta pisateljica in dramaturginja Eva Mahkovic ter ilustratorka in umetnostna zgodovinarka Eva Mlinar.
Težko je, na primer, opredeliti že literarno zvrst, s katero imamo tu opravka. Založba, ki za Vinjetami straholjubca stoji, VigeVageKnjige, je, na primer, delo javnosti predstavila kot risoroman, se pravi tisti sodobni hibridni žanr, pri katerem besedila in slike ni mogoče ne ločiti ne enega označiti za absolutno nadrejenega drugemu, saj šele skupaj pripovedujeta zgodbo. Bralkam in bralcem se, nasprotno, ob prvem, še površnem listanju po knjigi kaj lahko zazdi, da je pred nami zbirka le rahlo povezanih, sredobežnih kratkoproznih fragmentov. No, Eva Mahkovic pa je svoja besedila, ki jih zdaj najdemo med platnicami, v enem izmed intervjujev celo označila za groteskno poezijo.
Kako torej brati Vinjete straholjubca? – V pogovoru z avtoricama preverjamo v tokratnem Sobotnem branju, zadnjem v letu 2019.
