Lahko živim zate? Te nosim v svojem telesu, da vendarle preživiš tistih petdeset ali šestdeset let, ki so ti jih ukradli?
Romanizirana pripoved Paula v svetu zelo priznane čilske pisateljice Isabel Allende, ki opisuje čustveno spoprijemanje s hčerino boleznijo in številna brezplodna prizadevanja, da bi svojega otroka ob usihanju življenjske energije znova obudila, ni le ganljiva osebno izpovedna avtoportretna zgodba, ampak se med drugim na njenem romanesknem platnu izrisuje časovno prostorsko freska o oblikah represije in strahovlade na južnoameriških tleh. V dolgih spominskih refleksijah se vrača k družbeno-političnim kataklizmam, ki imajo velikokrat odsev tudi v tragedijah trajanja družinske sage, denimo ko domovina podleže nespameti nasilja in njen stric, nekdanji čilski predsednik Salvador Allende, posmrtno, tako kot čilski bard, pesnik Pablo Neruda, postane simbol neuklonljivosti in s samožrtveniško držo tudi simbol temačnih napovedi dolgih noči totalitarizma pučističnega režima. Ob vsej pretresljivosti avtorica, ki sodi v krog pisateljev magičnega realizma, bralca pleni z izkušenjsko razplastenostjo, pridobljeno tudi v kulturno raznovrstnih življenjskih okoljih. Tu so spomini na uporniško otroštvo, vihravost dekliških dni, ko se že orišejo perspektive pisateljičinega odpora proti veljavnim družbenim zapovedim, tabujem in patriarhalnim normam ter z aktivizmom opolnomočena ognjevitost ženske zrelosti.
Ko se z izjemno pisateljsko veščino tkanja zgodbe, s katero prikliče nepreštevne odtenke življenja, loteva osebne kalvarije in epohalnih trenutkov sveta druge polovice prejšnjega stoletja, ko Allendejeva deluje kot publicistka, novinarka in pisateljica, hkrati ne gre pozabiti na njeno skoraj mitološko poetično vznesenost. Presunljivo usodo nemalokrat zaupa delovanju kozmičnih duhov in jo prepušča magiji miline in brezprizivnosti naravnih sil, siloviti ljubezni in temeljnim obredom človekovega bivanja. Zato je Paula, roman, ki se bere kot literatura in življenje obenem, tudi nekakšna geneza pisateljičinih prejšnjih del, v katerih je obravnavala tako frustrirajoče kot duhovite plati življenj, njena močna poklicanost k literaturi pa razkriva kolektivno hinavščino, tabuje, skrivnosti in poti do čudežnega … V naš literarni prostor tako po večletnem zatišju prevajanja del Isabel Allende ta znova vstopa s svojo značilno toplo, humanizirano pisavo s feministično noto. Če povzamemo Andrejo Udovč, urednico knjige, ki je izšla pri Založbi Sanje, pisateljica v sodobne militantne čase sterilnega, sanitarnega totalitarističnega režima, ko je človek vsiljeno samoodtujen, prihaja s svojo strastjo in srčnostjo, z duhovnim aspektom, ki je nujen, čeprav je bilo delo v izvirnem jeziku izdano že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, mojstrski prevod v slovenščino pa je delo Vesne Velkovrh Bukilica.
