Roman, v katerem veliki pisatelj popisuje svojo izkušnjo nacističnega uničevalnega taborišča Natzweiler-Struthof, je bržčas ena najpomembnejših knjig slovenskega 20. stoletja.

Pahor Nekropole sicer ne piše tako, da bi nas postavil neposredno v samo srce teme, temveč govori na odmaknjen način, za nazaj, kot obiskovalec spominskega kompleksa, ki dvajset let po osvoboditvi, v povojnem miru opazuje svoje lastne reakcije na spomine, ki ob obisku vrejo iz njega, preživelega taboriščnika, spričo česar se travma in refleksija te travme navsezadnje spojita v eno samo, nedeljivo, organsko celoto.

 

Na ta način ustvari izjemno sugestivno prvoosebno pričevanje o najtemnejšem poglavju evropske zgodovine, ki ga je mogoče uvrstiti v sam vrh svetovne taboriščniške literature. A kako je pisatelj našel prave besede, da je z njimi literarno poustvaril kraj in izkustvo, ki ju na neki način sploh ni mogoče izreči? 

 

Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega zgodovinarja in predavatelja slovenske književnosti na tržaški univerzi, dr. Mirana Košuto. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Goran Dekleva