Mojstrski roman, v katerem je veliki kolumbijski pisatelj izpisal sociološko in psihološko poglobljeno anamnezo kvarnih učinkov moči in oblasti, bi si zaslužil, da ga beremo vsaj tako zavzeto kot Sto let samote
Sredi 60-ih let prejšnjega stoletja se je svet nenadoma navdušil nad književnostjo, ki je prihajala iz Latinske Amerike. Jorge Luis Borges, Mario Vargas Llosa, Carlos Fuentes in Julio Cortázar so s svežimi, presenetljivimi, umetniško dovršenimi romani in kratkimi zgodbami, ki jih je literarna teorija nato povezala s skupnim imenovalcem magični realizem, očarali bralke in bralce z vseh celin. A najbrž je med vsemi avtorji tako imenovanega latinsko-ameriškega booma na obnebju svetovne literature takrat najmočneje svetilo ime Gabriela Garcíe Márqueza. O tem po svoje priča že dejstvo, da je kolumbijski pisatelj leta 1982 prejel tudi književnega Nobela.
No, od tistih časov mineva že polnih štirideset let in vsesplošno navdušenje nad literarnim mojstrstvom Južnoameričanov se je nekoliko poleglo, številna njihova dela pa žal niso več na – kajpada neformalnem – seznamu obveznega domačega branja literarnih sladokuscev. Tako se, na primer, zdi, da celo Garcío Márqueza vse bolj enačimo z enim samim romanom, s Stotimi leti samote, kjer beremo večgeneracijsko kroniko rodbine Buendía, kroniko, ki jo je pravzaprav moč interpretirati kot orjaško, veličastno metaforo za zgodovino celotne celine.
Da Sto let samote še naprej ostaja z nami je, seveda, imenitno, a naše splošno nagnjenje k pozabljanju in poenostavljanju nam vendarle prikriva nekaj pisateljevih izjemnih literarnih del in nam torej krati bralski užitek. To lahko nazorno vidimo tudi zdaj, ko je pri založbi Beletrina v prevodu Alenke Bole Vrabec izšla Patriarhova jesen, roman, ki ga je García Márquez sam štel za svojega najboljšega, a doslej o njegovem izidu v slovenskem javnem, medijskem prostoru vendarle ni bilo kaj prida slišati. O tem, kako zelo medvedja je usluga, ki si jo naredimo, če Patriarhovo jesen potisnemo v slepo pego svoje pozornosti, smo v tokratnem Sobotnem branju govorili z direktorjem Beletrine, Mitjo Čandrom, ki je o Márquezovem romanu že pred leti obširno pisal v svoji esejistični knjigi Zapiski iz noči. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
foto: Goran Dekleva
