V romanu, za katerega je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, tržaški pisatelj popisuje pretresljivo zgodbo svojega očeta, Zorka Jelinčiča, legendarnega antifašista in enega izmed ustanoviteljev TIGR-a
Priznani tržaški pisatelj Dušan Jelinčič si je sloves najprej ustvaril kot avtor izjemno tenkočutnih, liričnih, avto-refleksivnih romanov, ki so jih navdihovale njegove alpinistične izkušnje v Himalaji. S knjigami, kot so Zvezdnate noči, Biseri pod snegom ter Kam gre veter, ko ne piha, je na prelomu stoletij osvojil bralke in bralce tako v Italiji kakor v Sloveniji ter prejel nekaj prestižnih mednarodnih nagrad za tako imenovano gorniško literaturo.
No, konec lanskega leta pa smo izvedeli, da Jelinčič naposled trdneje stopa tudi v slovenski književni kanon, saj mu je Upravni odbor Prešernovega sklada za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca sklenil podeliti nagrado Prešernovega sklada. Je pa po svoje pomenljivo, da nagrajeno delo ne sodi v kontekst gorniškega pisanja, temveč ga lahko brez posebne zadrege označimo za zgodovinskega, saj Jelinčič v njem literarno obdeluje zgodbo svojega očeta, Zorka Jelinčiča, legendarnega antifašista in enega izmed ustanoviteljev TIGR-a, tajne organizacije primorskih Slovencev, ki so se že v dvajsetih letih 20. stoletja – kot prvi v Evropi – sklenili boriti zoper črnosrajčniško nasilje.
A kako lahko sin na literarno izmojstren način izreče očetovo resnico? In zakaj je to zgodbo, ki se, kajpada, godi v dvajsetih, tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, vredno pisati, pripovedovati in brati tudi danes? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Dušana Jelinčiča.
foto: Goran Dekleva
