Nov, intriganten prispevek v bogato zakladnico slovenskega pisanja o gorah, plezanju in alpinizmu
Slovenska literatura se sicer ponaša z bogato in notranje precej raznoliko tradicijo pisanja o hribih, o planinarjenju in alpinizmu, toda nesporni vrhovi našega gorniškega slovstva – pa naj gre za filozofske eseje Klementa Juga, za meditativne izpovedi Nejca Zaplotnika ali za avtofikcijske romane Dušana Jelinčiča – vendarle ustvarjajo dovolj enovit vtis, da je človek, ko enkrat pusti krotke nižave in zelene doline za seboj, ko se torej zagrize v stene in prične osvajati komaj dostopne vrhove, pravzaprav sam, usodno sam in da bo ta, ki hodi v gore, natanko tam – nekako med kladivom nemile, brezbrižne narave in nakovalom lastnih psihofizičnih omejitev – navsezadnje tudi srečal samega sebe. Vtis je, skratka, da pisci planinske literature – pa naj svoje bralke in bralce popeljejo v Julijce ali v Himalajo – postavljajo spomenik svojstveni, introspektivni obliki individualizma, to je: spomenik iskanju in najdevanju svojega najbolj resničnega, najbolj pravega obraza.
Prav zato je presenetljivo – in najbrž tudi vsaj malo osvežujoče – v roke vzeti knjigo Naveza, ki je ob začetku poletja izšla pri založbi Beletrina. Pričujoče delo namreč govori o plezanju v dvoje, o plezanju v – hja – navezi. Napisala sta ga zdravnik Iztok Tomazin in literarni zgodovinar Tomo Virk in v njem popisala več kot trideset let skupnih vzponov, skupnih navezav, ki so poskrbele, da sta dva samotarja, ki sta se povsem naključno seznanila med služenjem vojaščine v rajnki JLA, navsezadnje postala tesna prijatelja. Kakšne eksistencialne uvide so jima torej podarila ta tri desetletja skupnih premagovanj gora in kako se je to, kar v stenah doživljata, spreminjalo skozi čas, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko je bil naš gost pred mikrofonom Tomo Virk.
foto: Goran Dekleva
