Iskanje
Roman, v katerem tanzanijsko-britanskega nobelovca zanima, kakšni so bili prvi destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so okoli leta 1900 še obstajale v vzhodni Afriki
Ko so oktobra leta 2021 v Stockholmu razkrili ime novopečenega prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je večina bralk in bralcev po svetu menda le začudeno spogledovala. Prestižno priznanje je takrat namreč pripadlo relativno neznanemu tanzanijsko-britanskemu pisatelju, Abdulrazaku Gurnahu. Toda švedski akademiki so, ko so utemeljevali, zakaj Nobelovo nagrado podeljujejo prav Gurnahu, prepričano in prepričljivo govorili o pisateljevem sicer brezkompromisnem, a razumevanja polnem prikazu učinkov, ki jih ima dediščina kolonializma na usodo beguncev, izgubljenih v vmesnem prostoru med kulturami in kontinenti.
Zveni intrigantno, ni kaj, toda bralke in bralci pri nas te sodbe doslej nismo mogli dovolj zanesljivo preveriti, saj v slovenščini nismo imeli na voljo prav nobenega Gurnahovega dela. To se je naposled spremenilo pred nekaj meseci, ko je pri založbi Morfemplus v prevodu Alenke Ropret izšel Paradiž, za katerega poznavalci pravijo, da je pravzaprav eden ključnih romanov Gurnahovega pisateljskega opusa.
A kdor v Paradiž pomoli le nos, bo hitro ugotovil, da Gurnah vsaj tu ne piše zares o beguncih današnjega sveta, pač pa ga zanima, kakšni so bili prvi, najzgodnejši destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so ob koncu 19. stoletja še obstajale v vzhodni Afriki.
Kakšna je torej podoba življenja na območju današnje Tanzanije okoli leta 1900, ki si jo ustvarimo ob branju Paradiža? In zakaj se zdi, da Gurnaha – pa čeprav ne pušča prav nobenih dvomov o brutalnem nasilju evropskih kolonizatorjev – ne mika po vsej sili romantizirati življenja v predkolonialni dobi? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Alenko Ropret.
Foto: Goran Dekleva
Roman, v katerem tanzanijsko-britanskega nobelovca zanima, kakšni so bili prvi destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so okoli leta 1900 še obstajale v vzhodni Afriki
Ko so oktobra leta 2021 v Stockholmu razkrili ime novopečenega prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je večina bralk in bralcev po svetu menda le začudeno spogledovala. Prestižno priznanje je takrat namreč pripadlo relativno neznanemu tanzanijsko-britanskemu pisatelju, Abdulrazaku Gurnahu. Toda švedski akademiki so, ko so utemeljevali, zakaj Nobelovo nagrado podeljujejo prav Gurnahu, prepričano in prepričljivo govorili o pisateljevem sicer brezkompromisnem, a razumevanja polnem prikazu učinkov, ki jih ima dediščina kolonializma na usodo beguncev, izgubljenih v vmesnem prostoru med kulturami in kontinenti.
Zveni intrigantno, ni kaj, toda bralke in bralci pri nas te sodbe doslej nismo mogli dovolj zanesljivo preveriti, saj v slovenščini nismo imeli na voljo prav nobenega Gurnahovega dela. To se je naposled spremenilo pred nekaj meseci, ko je pri založbi Morfemplus v prevodu Alenke Ropret izšel Paradiž, za katerega poznavalci pravijo, da je pravzaprav eden ključnih romanov Gurnahovega pisateljskega opusa.
A kdor v Paradiž pomoli le nos, bo hitro ugotovil, da Gurnah vsaj tu ne piše zares o beguncih današnjega sveta, pač pa ga zanima, kakšni so bili prvi, najzgodnejši destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so ob koncu 19. stoletja še obstajale v vzhodni Afriki.
Kakšna je torej podoba življenja na območju današnje Tanzanije okoli leta 1900, ki si jo ustvarimo ob branju Paradiža? In zakaj se zdi, da Gurnaha – pa čeprav ne pušča prav nobenih dvomov o brutalnem nasilju evropskih kolonizatorjev – ne mika po vsej sili romantizirati življenja v predkolonialni dobi? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Alenko Ropret.
Foto: Goran Dekleva
Pesniška zbirka, za katero je njena avtorica prejela eno od letošnjih nagrad Prešernovega sklada, je podkletena s premišljevanjem o tem, čemu neki poezijo sploh brati in pisati
32 min • 07. 02. 2026
Kratkoprozna zbirka sodobnega estonskega pisatelja, za prevod katere je Julija Potrč Šavli minulo jesen prejela Sovretovo nagrado za naj prevod lanskega leta, pokaže, da je kulturna razdalja med Slovenijo in Estonijo precej manjša, kot bi si mislili
20 min • 31. 01. 2026
Če vemo, da vsaj zahodni svet že od industrijske revolucije v veliki meri obvladuje kapitalizem, ni nenavadno, da obstaja vrsta poizkusov, kako to stanje človeka ubesediti tudi v literaturi. Večina pisateljev se pri tem oprime bolj tradicionalnih pristopov in se ukvarja s tem, kako se z močjo kapitala sooča ta ali oni literarni junak iz različnih socialnih okolij. Redkeje pa smo priča delom, v katerih literarni junak na nek način postane kar kapital sam. Enega od najbolj nedavnih podvigov te vrste prinaša roman Hiper, ki ga je napisal kurdski pisatelj Agri Ismail in je pred kratkim izšel v zbirki Izhodi pri založbi Sophia. In če ob omembi kurdskega pisatelja pomislite na boje ljudstva, ki ni nikoli dobilo lastne države ali njihove revolucionarne ideje o nekapitalističnem družbenem sistemu, naj že takoj povemo, da roman pisatelja, ki je odraščal v Londonu, ni zgodba o kurdskem vprašanju ali sanjah o spremembi sveta, ampak prej priča o cinizmu izseljenske generacije, ki je opustila boje idealističnih staršev in vseobsegajočemu kapitalu - tako v svojih življenjih kot v romanu - prepustila glavno vlogo. O Hiperju smo za tokratno Sobotno branje govorili z urednikom in prevajalcem dela Markom Bauerjem, ki je za začetek povedal nekaj o avtorju. Oddajo je pripravila Alja Zore.
23 min • 24. 01. 2026
»Vešče so knjiga, ob kateri ti vzdrgeta srce. In se kot vranja perut iz globoko zakopane črnine zgane pradavni spomin na čarovnico v nas. Moč ni sramota.«
27 min • 17. 01. 2026
Ena najbolj kontroverznih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, se skoraj 60 let po nastanku kaže kot nadvse aktualna in pronicljiva analiza tiste zaplankane in bojazljive mentalitete, ki ničesar ne ljubi bolj od uravnilovke, homogenosti in brezpogojne pripadnosti domačemu plemenu
18 min • 10. 01. 2026
