Iskanje
"Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več."
Elif Shafak
V romanu Po nebu tečejo reke potuje kapljica vode, reke pa skozi stoletja valovijo s tisočerimi spomini. Ljudje razmišljajo o zgodovini in znanosti, berejo epe in si pripovedujejo zgodbe, pišejo poezijo, poznajo modrosti in mite, kopičijo znanje, odkrivajo pozabljene pisave ter razvozlavajo skrivnostne znake. Zanima jih posebna in presunljiva dežela, kjer so davno tega asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega …
Vendar se je zgodilo – in se še vedno dogaja: preganjanja, pokoli in smrti.
Rečni tokovi na dolgem potovanju čez širjave in daljave, puščave in goščave, doline in kotline, skozi svetlobo in temo človeštva, skozi hlad in toploto – ko voda zaledeni, izpareva in se znova utekočinja – prenašajo dežno kapljico. Ta je lahko zadnja v plastenki vode ali čista, grenka solza, ki tava na svoji krožni poti proti morju … V tem neprestanem kroženju vode se s kapljico prepletajo fiktivni dogodki in dejansko izpričana zgodovina: najprej dežna kapljica pristane na glavi asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah, na koncu prepleta zgodb pa je to solza, ki spolzi iz očesa na rečni čoln v Londonu.
Medtem padajo imperiji, ki so se znali nekako preslepiti, da bodo trajali večno. Tudi ljudje živimo v pomirjajoči zmoti, da bodo stavbe, ki jih postavljamo, pesmi, ki jih zlagamo, in civilizacije, ki jih ustvarjamo, preživele tudi potem, ko nas bo odnesla reka večnega počitka.
Sogovornica: Andreja Udovč, Založba Sanje
Prevedla: Maja Ropret
"Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več."
Elif Shafak
V romanu Po nebu tečejo reke potuje kapljica vode, reke pa skozi stoletja valovijo s tisočerimi spomini. Ljudje razmišljajo o zgodovini in znanosti, berejo epe in si pripovedujejo zgodbe, pišejo poezijo, poznajo modrosti in mite, kopičijo znanje, odkrivajo pozabljene pisave ter razvozlavajo skrivnostne znake. Zanima jih posebna in presunljiva dežela, kjer so davno tega asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega …
Vendar se je zgodilo – in se še vedno dogaja: preganjanja, pokoli in smrti.
Rečni tokovi na dolgem potovanju čez širjave in daljave, puščave in goščave, doline in kotline, skozi svetlobo in temo človeštva, skozi hlad in toploto – ko voda zaledeni, izpareva in se znova utekočinja – prenašajo dežno kapljico. Ta je lahko zadnja v plastenki vode ali čista, grenka solza, ki tava na svoji krožni poti proti morju … V tem neprestanem kroženju vode se s kapljico prepletajo fiktivni dogodki in dejansko izpričana zgodovina: najprej dežna kapljica pristane na glavi asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah, na koncu prepleta zgodb pa je to solza, ki spolzi iz očesa na rečni čoln v Londonu.
Medtem padajo imperiji, ki so se znali nekako preslepiti, da bodo trajali večno. Tudi ljudje živimo v pomirjajoči zmoti, da bodo stavbe, ki jih postavljamo, pesmi, ki jih zlagamo, in civilizacije, ki jih ustvarjamo, preživele tudi potem, ko nas bo odnesla reka večnega počitka.
Sogovornica: Andreja Udovč, Založba Sanje
Prevedla: Maja Ropret
V romanu se razkrivajo spomini na usodno privlačnost med poročeno žensko iz visoke družbe in nekoč izjemno uspešnim podjetnikom, ki po osebnem in poklicnem zlomu pristane na odmaknjenem nemškem otoku v Severnem morju. V osami, zaznamovani z notranjimi monologi, spomini in raziskovanjem narave ter lastne preteklosti, se sooča z izgubo, željo in krivdo, vendar se počuti svobodnega. To se spremeni, ko ga znova pokliče nekdanja ljubezen, prav tista ... Roman Opazovalec ptic Uweja Timma sicer prepleta zgodbi dveh ljubezenskih parov ter razpira večna vprašanja o morali, odgovornosti in hrepenenju. Ob tem subtilno briše mejo med fikcijo in resničnostjo ter osebno izkušnjo umešča v širši zgodovinski in družbeni kontekst. Sogovornik: prevajalec romana Slavo Šerc
32 min • 11. 04. 2026
Papež Leon XIV. je letošnje, ob osmem stoletju smrti sv. Frančiška Asiškega, razglasil za posebno jubilejno leto, hkrati pa obeležujemo tudi osemstoletnico nastanka enega od biserov svetovne religiozne poezije - Frančiškovo Sončno pesem ali Hvalnico stvarstvu. Ob tem jubileju je pri založbi Celjska Mohorjeva družba izšla tudi nova slovenska izdaja te pesnitve, ki jo je prevedel Vital Vodušek, opremljena pa je tudi s slikami akademskega slikarja Jošta Snoja. Knjigo je uredila dr. Tanja Ozvatič, spremno besedo pa so prispevali dr. Vinko Škafar, dr. Miha Pintarič ter docent dr. Miran Špelič, frančiškan, teolog, prevajalec in profesor pri Katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na ljubljanski Teološki fakulteti. S patrom Špeličem se je o Asiškovi Sončni pesmi pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič, pesnitev pa je v oddaji interpretiral Renato Horvat.
23 min • 04. 04. 2026
Ana Makuc, pesnica, prevajalka in aktivistka, doktorica ženskih študij in študij spolov na Univerzi v Lancastru v Veliki Britaniji, je leta 2016 za svoj pesniški prvenec z naslovom Ljubica Rolanda Barthesa prejela Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta. Takrat so v obrazložitvi zapisali, da gre za prelomno delo: za kakovostno, premišljeno poezijo brez zdrsov, za poezijo, ki premika družbene konvencije, predsodke in stereotipe in kaže drugačen pogled na družbeno stvarnost, za poezijo, ki subvertira stare patriarhalne vzorce in opolnomoči družbeno šibkejše in zatirane, gre za feministično poezijo, ki se zaveda ženskih moči, ustvarjalnih, družbenih in seksualnih. Avtoričina druga pesniška zbirka z naslovom Švercam lubenice pa, kot je v spremni besedi zapisala Barbara Korun, prepričljivo kaže na kontinuirano umetniško moč avtorice. Ano Makuc je pred mikrofon povabila vodititeljica oddaje Tita Mayer.
20 min • 28. 03. 2026
Zadnja pesniška zbirka, ki jo je zaživa še pripravila bržčas najbolj priljubljena ameriška pesnica zadnjih desetletij, se bere kot nekakšna sklepna izjava nazora, kot strnitev umetničinih ključnih življenjskih uvidov
23 min • 21. 03. 2026
Joanna Elmy, bolgarska pisateljica mlajše generacije, je svoj prvenec umestila v kraje in države, ki jih dobro pozna in v katerih tudi preživi največ časa, saj živi med svojo domovino in Združenimi državami Amerike. Že danes velja za eno najbolj prepoznavnih mladih pisateljskih imen, ne le v Bolgariji, kjer je leta 2022 prejela najprestižnejšo bolgarsko nagrado za vzhajajočo literaturo. Njen prvenec Narejeni iz krivde žanje uspehe tudi drugod, saj je bil njen roman o treh ženskah iz iste družine, ki pripadajo različnim generacijam, doslej preveden v najmanj petnajst jezikov. Zgodbe, teme in motivi, ki se spletajo v romanu, ne potekajo linearno, temveč se počasi gradijo v celoto, čeprav obrisi strukture na začetku še niso povsem jasni. Knjiga prinaša marsikaj, kar je bilo v preteklih desetletjih potisnjeno v ozadje velikih zgodb o Evropi in svetu ter pozabljeno v času bolgarske tranzicije, medtem ko jih Elmy zelo neposredno osvetljuje.
27 min • 14. 03. 2026
