Novi poslanci in stare težave, SSG Trst še vpisuje abonmanje, na Reki začetek praznovanj ob 70-letnici Bazovice, pogled v Porabje, kakršno je bilo
Rojaki iz Avstrije so 18.1.2017 dobili priložnost, da o svojih najbolj perečih problemih spregovorijo poslancem na državnozborski komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.
Razlog, da je komisija na svoji drugi redni seji v tem mandatu – poleg tega je imela še 7 nujnih sej – razpravljala prav o rojakih z avstrijske Koroške in s Štajerske, je bil lanski obisk članov komisije na avstrijskem Koroškem, pojasnjuje predsednik komisije, poslanec Desusa Ivan Hršak, prepričan, da je bila razprava tudi zaradi predstavnikov različnih ministrstev, utemeljena.
Udeležba pristojnih z ministrstev je bila res številčna, pojasnil ni manjkalo, konkretnih rešitev pa tudi rojaki iz Avstrije verjetno niso pričakovali, saj gre večinoma za težave, na katere opozarjajo že več let.
Kaj pa je trenutno najbolj pereča težava koroških Slovencev? Predsednik sosveta slovenske narode skupnosti pri uradu zveznega kanclerja Bernard Sadovnik, župan Globasnice in predsednik Skupnosti koroških Slovenk in Slovencev, je prepričan, da je največji problem financiranje Novic, osrednjega tednika koroških Slovencev.
“Tu je nujno potrebno, da dosežemo spremembo zakona o pospeševanju tiska, tako da bo končno avstrijska stran zagotovila financiranje Novic in drugih dvojezičnih časopisov oziroma dnevnikov.”
Rojaki z avstrijske Koroške si namreč želijo, da bi uveljavljeni avstrijski časniki imeli dvojezične strani ali priloge in to ne samo na dvojezičnem območju avstrijske Koroške, pojasnjuje Sadovnik. Avstrijska stran kaže pripravljenost za spremembe, zato je prepričan, da bi bil lahko zakon sprejet še letos, saj bodo prihodnje leto državnozborske volitve.
Optimističen je tudi Nanti Olip, vodja Narodnega sveta koroških Slovencev, ki je skupaj z Zvezo slovenskih organizacij izdajatelj Novic. Kakšne so trenutne razmere? Poslovno leto 2016 je za nami, pravi, Olip, ostalo je še nekaj dolga, ob tem pa smo odločno opozarjali avstrijsko stran, da mora povečati sredstva za Novice.
“Za kakovosten tednik, kot so Novice, rabimo letno 250.000 evrov podpore, ki bi jo morala dati Republika Avstrija. Zdaj imamo razmerje 90 % Slovenija 10 %Avstrija. To je treba obrniti v nasprotno smer, za kar je pristojna Avstrija.”
Tudi Nanti Olip pričakuje sistemsko rešitev v zakonu o pospeševanju tiska, kjer morajo vsi – tako predstavniki slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem kot predstavniki Slovenije – delovati jasno in usklajeno, s konkretnimi številkami.
“Mi od Republike Avstrije pričakujemo 250.000 evrov letno, vezano na indeks (inflacijo). To je sistemska rešitev, ki dolgoročno zagotovi obstoj tega medija.”
Kako pa je z denarjem za Novice v tem vmesnem obdobju? Kot pojasnjuje Olip bi z denarjem iz slovenskega proračuna, predlog obravnava Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, lahko Novice izhajale do jeseni letos, do takrat pa upajo, da pridejo bliže sistemski rešitvi.
Ena od perečih težav je bila vrsto let tudi slovenska glasbena šola, ki je julija 2015 postala sestavni del Koroške glasbene šole. Društvo, pod okriljem katerega je v preteklosti delovala slovenska glasbena šola, bi tako lahko ukinili, toda vnovič se je zapletlo. Pristojne davčne službe so namreč ugotovile, da bi moralo društvo plačati takoimenovani komunalni davek. Predsednik društva Božo Hartmann o konkretnih zneskih noče govoriti, pojasnjuje pa:
“Mi tega 30 let nismo plačevali, čeprav so pristojni vsako leto pregledali naše finance in nas na to obveznost niso nikoli opozorili. Zdaj bi morali plačati za zadnjih pet let, saj je ostalo zastaralo, in to je kar lepa vsota. Zadeva je zdaj na ustavnem sodišču in upam, da bomo to rešili… To je ena večjih klofut, ki smo jih dobili, toda sem optimist, da bomo to rešili.”
Nekaj dolga je tudi posledica zamud pri izplačilih podpor, dodaja Hartmann, prepričan, da bodo tudi to uspešno rešili. Optimist ostaja tudi glede dodatnih učnih enote slovenske glasbene šole, ki je julija 2015 postala sestavni del Glasbene šole dežele Koroške. Takratni dogovor je bil, da bo imela slovenska glasbena šola 400 učnih enot, zaradi varčevanja pa jih ima trenutno 280.
Manj optimističen kot Božo Hartmann je predsednik Enotne liste Gabriel Hribar, podžupan Železne Kaple, ki ga skrbi za usodo slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Podatki namreč kažejo, da se število govorcev slovenskega jezika, kljub povečanemu vpisu v dvojezične ljudske šole, zmanjšuje.
“Če se 45% otrok vpiše k dvojezičnemu ali slovenskemu pouku, to ne pomeni, da jih toliko tudi doma govori slovensko, ampak zgolj 5%. Ključno je še, da je ob koncu šole spet zgolj 5 % učencev takšnih, ki znajo slovensko.”
Za dobro znanje jezika je, ugotavljajo strokovnjaki, nujno najmanj osem let neprekinjenega učenja jezika, kar pa je na avstrijskem Koroškem težko doseči, saj osnovna šola traja le 4 leta, na Slovensko gimnazijo pa se ne vpišejo vsi učenci, opozarja Hribar. Težave imajo tudi zaradi različnega znanja slovenskega jezika in pomanjkanja usposobljenih učiteljev. Dodatna težava sta še različna sistema izobraževanja učiteljev, zato učitelji iz Slovenije ne morejo poučevati na avstrijskem Koroškem.
“Zaradi vsega tega rabimo dodatno pomoč, te pa ni brez dodatnega denarja.”
Pa bi lahko pri tem pomagali rojaki, ki so se na avstrijsko Koroško preselili iz Slovenije? Težko, odgovarja Gabriel Hribar. Delovni migranti pridejo zelo nesamozavestni, otroke vpišejo k dvojezičnemu pouku, vendar ostajajo skriti.
“So zelo skriti in skromni glede slovenščine. Po naših izkušnjah se ne želijo izpostavljati, tako da nam to trenutno ne omogoča razvoja.”
Ena od težav, ki pestijo koroške Slovence že vrsto let so tudi prostori za delovanje njihovih društev in slovenski kulturni domovi, nujno potrebni obnove. Po besedah Avguština Brumnika, podpredsednika Zveze slovenskih organizacij in predsednika Slovenske prosvetne zveze, je obnova v večini primerov breme za občine, čeprav bi morala pri tem pomagati predvsem dežela Koroška. Ta pa trenutno tudi ni v zavidljivem finančnem položaju, pravi Brumnik.
Dodatne težave je zdaj povzročila še racionalizacija in zapiranje poslovalnic Posojilnice Bank, ki so svoje prostore dajale kulturnim društvom. Nekatera društva so prostore odkupila, za to najela posojila in to se zdaj odraža tudi na kulturnih programih.
Ob vsem na kar so opozorili rojaki iz Avstrije so članice in člani državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu na koncu brez glasu proti sprejeli tri sklepe, s katerimi so med drugim podprli prizadevanja rojakov v Avstriji za njihov obstoj in razvoj, vlado pa pozvali naj stalno opozarja Republiko Avstrijo na dosledno uresničevanje 7. člena avstrijske državne pogodbe. Komisija tudi poziva vladne predstavnike, naj nadaljujejo ustaljeno prakso in se pred srečanji z avstrijskimi sogovorniki posvetujejo s predstavniki rojakov v Avstriji, vladi pa predlaga, naj preuči vse možnosti za skupne projekte avstrijske Koroške in Štajerske ter Slovenije za črpanje evropskih sredstev.
Poslanka Nove Slovenije, nekdanja ministrica, Ljudmila Novak, pa je v razpravi ugotovila, de se poslanke in poslanci menjajo, težave rojakov na avstrijskem Koroškem in Štajerskem pa obstajajo bolj ali manj iste.
In sama komisija? Ali lahko zdaj podobno sejo pričakujejo tudi rojaki s Tržaškega, ki so jih člani komisije prav tako obiskali lani? Predsednik Ivan Hršak pojasnjuje, da bodo zdaj predvsem nadaljevali z obiski rojakov v sosednjih državah. Tako se bodo odpravili še na obisk k rojakom na Hrvaškem in morda bodo nato vnovič sklicali sejo komisije.
Jubilejno leto reške Bazovice
Društvo Bazovica na Reki praznuje letos sedemdeset let delovanja. Ustanoviteljica (1947), primorska učiteljica Zora Ausec je s svojim z zavednim in neutrudnim delovanjem poskrbela za njegov razvoj: jeseni leta 1950 je na osnovni šoli Matteotti na Reki uspela uresničiti pobudo za pouk v slovenščini, ki je žal potekal le tri šolska leta, a društvu zagotovil jedro članstva, zvestega do danes. Tega leta so rojaki v uporabo dobili tudi vilo z vrtom, ki je kot Slovenski dom postala njihovo osrednje zbirališče ter omogočila razvejano dejavnost. Sedem desetletij so jo nadaljevali in tkali številni rojaki, v zgodovino društva pa je posebej zapisan legendarni vodja dramske skupine, lani preminuli Alojz Usenik, poroča Marjana Mirković.
V jubilejno leto Bazovica vstopa z živahnim delovanjem devetih skupin (MePZ, planinska, folklorna, plesna, fotografska, dramska, glasbena, likovna, mladinska), najštevilčnejša med njimi, planinska skupina, pa tudi praznuje – desetletje in pol uspešne dejavnosti.
V počastitev pomembnih jubilejev se bo vse leto zvrstilo več prireditev, ob koncu leta jih bo sklenila razstava, na kateri bo Bazovica svoje dolgoletno delovanje predstavila širši javnosti. Prvi dogodek je potekal 21.1.2017, z razstavo Med morjem in gorami v organizaciji domače planinske skupine.
Predsednik društva Bazovica Zvonimir Stipetić, ki je pozdravil udeležence, je v svojem nagovoru izrazil posebno zadovoljstvo zaradi širokega in uspešnega sodelovanja planinske skupine, tudi s krovnima organizacijama planincev v Sloveniji in na Hrvaškem.
V imenu Hrvaške planinske zveze je društvu in planinski skupini čestital član izvršnega odbora Igor Eterović, glavni tajnik planinskega društva Opatija, ki je opozoril na sodelovanje s Planinsko zvezo Slovenije in to na številnih področjih; od urejanja uradnega glasila do dela z mladimi, povezovanja vodnikov itd.:
“In resnično smot dobri prijatelji, ki ne poznajo meja. Menim, da planinci najbolje dokazujejo, da meje med nami ni, je ni bilo in prizadevali si bomo, da je tudi v prihodnje ne bo. Menim, da tega ne more spremeniti nobena politična oblast ali meja.”
Značilnost delovanja planinske skupine Bazovice je povezovanje in številni člani tudi drugih reških društev se redno udeležujejo izletov in tudi različnih dogodkov v Slovenskem domu. Da se člani planinske skupine radi vključijo tudi v druge dejavnosti Slovenskega doma Bazovica, pa dodaja eden izmed osrednjih članov društva Milan Grlica, iz družine, tesno povezane z razvojem Bazovice nasploh.
Razstava Med morjem in gorami bo v Bazovici na ogled do 3. februarja, zatem pa se bo selila v Ilirsko Bistrico, v počastitev 110. obletnice tamkajšnjega planinskega društva Snežnik. V njegovem članstvu so tudi planinci Bazovice, zato bodo oba jubileja maja praznovali skupaj: s pohodom po delu poti prijateljstva med Snežnikom in Snježnikom ter na skupni osrednji prireditvi na Sviščakih.
Od Ferdinanda do ….
V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so v zadnji sezoni doslej prodali 3 tisoč 155 abonmajev. Številka pa še ni zaključena, zagotavljajo v upravi, saj je tako v Trstu kot tudi v Gorici še vedno možno vpisati Mali abonma, ki bo število še povečal, poroča Mirjam Muženič.
In kaj so najnovejše stvaritve osrednje slovenske kulturne hiše na Tržaškem? O tem se med drugim pogovarjamo z igralcem Danijelom Danom Malalanom – Ferdinandom Havličkom v dvojezični komediji o zapletih pri prestopanju meja z naslovom Sem ter tja.
Tržačani so obudili tudi zgodbo priljubljene habsburške cesarice Elizabete. Slovenska praizvedba besedila Elizabeta, posledni dan cesarice, sledi italijanski izvirni različici iz leta 2010. Takrat, v tržaškem gledališču Contrada in tudi tokrat je to poseben izziv za izkušeno tržaško igralko Niklo Petruško Panizon.
V abonmaju Zlata ribica svojemu najmlajšemu občinstvu SSG Trst ponuja predstavo po Andersenovi pravljici Kdo je sešil cesarju nova oblačila, ki pa v ospredje ne postavlja prevzetnega cesarja in njegovo samoljubje, temveč zgodbo dveh sleparjev, ki cesarja zavedeta. Gre za avtorski projekt Tadeja Piška.
Predstavniki igralskega ansambla so na večeru v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu potarnali nad nekaterimi težavami v gledališki hiši in s prstom pokazali na sedanje umetniško in upravno vodstvo. Umetniški koordinator Eduard Miller je tako na seznamu izginulih, saj ga v Trstu skorajda ne vidijo več. Pomanjkljiv je tudi dialog z upravo. Prav to soočenje je v javnost prineslo podatek, da si je minulo sezono v Trstu in Gorici domače produkcije in gostujoče predstave ogledalo nekaj manj kot 37 tisoč slovenskih in italijanskih ljubiteljev gledališča.
Odpravili smo se v Slovensko stalno gledališče Trst in opozorili na njihove najnovejše predstave, pa tudi težave
Nasmeh in fotoaparat
Ljubiteljskega fotografa Mihálya Ropoša v Porabju poznajo vsi. Njegova razpoznavna znaka sta vedno nasmejani obraz in fotoaparat v roki. Pred kratkim je v domači vasi Ritkarovici razstavil svoje fotografije, ki so nastale v zadnjih šestdesetih letih. Prisluhnite portretu, ki ga je pripravila Silva Eöry in si oglejte nekaj njegovih fotografij.
Prisluhnite rojakom!
