Iskanje
Odprta reška enota Inštituta za narodnostna vprašanja, z mladimi rojakinjami iz FJK, o kulturno zgodovinskem vodniku Popotnik po Zilji in Porabju na starih slikah
V Slovenskem domu Bazovica so 15.3.2017 slovesno odprli enoto Inštituta za narodnostna vprašanja. Kot se za raziskovalce spodobi, je dan pozneje sledila še znanstvena konferenca z naslovom Raziskovanje slovenstva na Hrvaškem: včeraj, danes, jutri, posvečena letošnjemu jubileju – sedemdesetletnici delovanja društva Bazovica.
Uvodnemu predavanju znanstvene svetnice z Inštituta za narodnostna vprašanja doktorice Vere Kržišnik-Bukić je sledilo enajst sodelujočih avtorjev iz Avstrije, Italije, Slovenije in Hrvaške. Udeleženci posveta so, kot poroča Marjana Mirković, največ pozornosti namenili učenju slovenskega jezika, predvsem v hrvaškem javnem šolstvu.
V Varaždinski županiji pouk poteka kot izbirni predmet na Drugi gimnaziji v Varaždinu, po modelu C, na podlagi manjšinske zakonodaje, in v dvanajstih osnovnih šolah, kjer je četrto šolsko leto na urniku kot obšolska dejavnost, poučujejo pa učiteljice iz Slovenije. Oba modela je preučevala doktorica Mojca Medvešek z Inštituta za narodnostna vprašanja. Zanimalo jo je, kdo se uči slovenski jezik, zakaj in kakšne so perspektive teh učencev. Anketa je pokazala, da je raba slovenščine v družini zelo okrnjena, prenosa znanja pa tako rekoč ni, zato šola težko nadomesti ta primanjkljaj, je pokazala raziskava, pravi dr. Medvešček:
“Je pa šola vsekakor pomemben dejavnik. Jezik s tem pridobi na ugledu v lokalnem okolju, pri večinskem prebivalstvu. Še posebej pa je pozitivno, da se v osnovnih šolah v Varaždinski županiji slovenski jezik učijo tudi neslovenski torej hrvaški učenci, ker s tem nastajajo povezave med obema skupnostima.”
Prednost pouka slovenskega jezika kot obšolske dejavnosti je, da ga poučujejo učiteljice, ki prihajajo iz Slovenije, iz obmejnih slovenskih šol. Pomembno je, da otroci obiskujejo Slovenijo, vzpostavljajo se vezi med učenci, učitelji in šolami, ugotavlja dr. Medvešček, prepričana, da bi bilo ustrezneje, če bi namesto projektnega financiranja iz Slovenije pouk slovenščine postal izbirni predmet v okviru hrvaškega šolskega sistema:
“Morda bi ga lahko učile tudi učiteljice iz Slovenije. To bi se dalo urediti, če je interes.”
Eden od raziskovalcev, ki je svoje delo predstavil na znanstveni konferenci, je bil tudi doktor Filip Škiljan z zagrebškega Inštituta za migracije in narodnosti. Med drugim je avtor dveh zbornikov, ki sta izšla v založbi društva Nagelj iz Varaždina: leta 2015 o Slovencih v Varaždinski in lani v Krapinsko-zagorski županiji, kjer tudi živi, zato mu je ta tema blizu, pravi:
“Čutil sem tudi dolžnost, da poskusim obravnavati narodno manjšino, ki je pravzaprav najbolj navzoča v naši županiji in enako velja tudi za Varaždinsko županijo. .. Lotil sem se teme, ki doslej pravzaprav ni bila obravnavana, kljub stoletnim vezem med Hrvati in Slovenci na tem območju.”
Dr. Filip Škiljan je na posvetu predstavil zadnjo raziskavo z naslovom Slovenci ob Sotli in na območju Zaprešića, kjer so bile vezi med Slovenci in Hrvati prav tako zelo močne, tudi zaradi stoletij bivanja v skupni državi.
Vir raziskave so bile matične knjige umrlih in poročne knjige, v katerih je našel podatke o mešanih zakonih, poreklu ljudi in njihove poklice, saj so se pogosto priselili prav zaradi svojega poklica. To so bili ekonomi na grofovskih posestvih, čuvaji na železnici, služkinje v tamkajšnjih dvorcih, bili pa so tudi učitelji, krčmarji in berači.
V zadnjih dveh desetletjih je viden vpliv meje, predvsem na mlajšo generacijo, poudarja dr. Filip Škiljan:
“Predvsem mlajše generacije niso več skupaj in ni več toliko mešanih zakonov, toda prepričan sem, da se bodo po ukinitvi Schengena ti odnosi znova okrepili. Denimo srednje in starejše generacije nadaljujejo s komunikacijo in govorijo jezik, ki je pravzaprav skupen na obmejnem območju, medtem ko mlajše generacije bolj govorijo knjižni jezik, Slovenci in Hrvati, in tako skupnost, ki je prej obstajala, izginja.”
Več o znanstveni konferenci raziskovanju slovenstva na Hrvaškem, lahko slišite v tokratni oddaji, tudi o ugotovitvah Katarine Pajnič, ki je pred desetletjem v okviru svoje magistrske naloge preučevala strukturo in položaj Slovencev na Hrvaškem, zdaj pa živi v Celovcu. Prepričana je, da bi morala slovenska narodna skupnost v svoje delovanje pritegniti tudi uspešne gospodarstvenike in visoko izobražene ljudi. Prav tu se, ocenjuje, še skrivajo rezerve.
Tržaška Slovenka Neža Kravos, absolventka arhitekture na ljubljanski univerzi, je predsednica društva MOSP – Mladi v odkrivanju skupnih poti- in ena dejavnejših rojakinj mlajše generacije iz Furlanije Julijske krajine. Konec februarja je društvo, ki je, kot pravi, eno redkih mladinskih društev s področja kulture v Trstu, skupaj z združenjem YEN pripravilo seminar Training architects -Trenirajmo arhitekte.
YEN je organizacija, ki povezuje mlade pripadnike narodnih skupnosti z vse Evrope in se zavzema za pravice manjšin, večkulturnost in večjezičnost. Njen glavni cilj je osveščanje in spodbujanje mladih k aktivnemu delovanju znotraj lastnih manjšin. V YEN je včlanjenih 40 mladinskih manjšinskih organizacij, med katerimi je tudi tržaško društvo MOSP, ki predstavlja slovensko manjšino v Italiji.
Na celotedenskem seminarju je sodelovalo več deset mladih iz različnih držav in bilo je, pripoveduje v oddaji Neža Kravos, zelo poučno. Izmenjali so si izkušnje o manjšinskem delovanju, več večjezičnosti in večkulturnosti in spoznali nove metode na področju delovanja manjšinskih skupnosti, ki so usmerjene v praktično delovanje.
Prav to je, ugotavlja, v Italiji velik problem, saj delo temelji večinoma na teoretičnem raziskovanju in delovanju, manj pa na vključevanju teoretičnih ugotovitev v prakso:
“Tega pri nas primanjkuje, ker se na takem področju bolj ukvarjamo s teorijo, organiziramo predavanja, ne damo pa dela ljudem v roke in jih dejansko postavimo pred realne situacije.”
Kakšna pa je realnost mladih pripadnikov manjšin?
Prav YEN-ov seminar je dal Neži Kravos nov pogled na dejanske razmere. Izkazalo se je namreč, da so razmere za slovensko narodno skupnost v Italiji zelo dobre v primerjavi z drugimi manjšinami po Evropi:
“Večina izmed nas se verjetno tega sploh ne zaveda, živimo malo pasivno, v nekih starih kalupih in se ne trudimo, da bi kaj spremenili, izboljšali. Smo zelo privilegirana manjšina, ker imamo veliko slovenskih ustanov, slovensko šolstvo, to da imamo slovenski radio in televizijo, imamo slovenske časopise, je velika prednost. Drugi udeleženci seminarja so bili nad tem skoraj fascinirani, česar nisem pričakovala. Je pa res, da smo mogoče ujeti v stare kalupe. Mladi nimamo dovolj prostora za razvoj. Marsikoga te razmere odvračajo od samega delovanja za manjšino in aktivnega sodelovanja.”
Neža Kravos se strinja, da je premalo mladih politično aktivnih Slovencev, saj jih tudi sama ne pozna veliko. Običajno so vedno ista imena, isti ljudje. Ima pa glede tega deljeno mnenje.
“Po eni strani se zelo čuti potreba, da bi nas bolj vključili v delovanje celotne manjšine. Čuti se, da ni enega, jasnega načrta in da je to prepuščeno predvsem posameznim manjšim ustanovam, ki se vsekakor trudijo. Ni pa sistemskega vključevanja novih kadrov. Po drugi strani se zavedam, da je težko pritegniti našo pozornost…”
Sicer pa so slovenske organizacije odprte do vseh njihovih pobud in jih vedno sprejmejo odprtih rok, pravi Neža Kravos, ki tako kot veliko mladih Slovencev iz Italije študira v Ljubljani. Priznava, da večina ob prihodu iz Trsta v Ljubljano doživi kulturni šok, ki pa mine, čeprav sama teh težav, ker je mama Ljubljančanka, ni imela.
Se pa Ljubljana in Trst zelo razlikujeta, ugotavlja. V Ljubljano ljudje samo prihajajo, bodisi da gre za študente, zaposlene ali poleti turiste, v Trstu pa ljudje živijo. Absolventke arhitekture ni strah prihodnosti, saj vidi veliko različnih možnosti in ničesar ne izključuje. Čez deset let bo mogoče arhitektka v Trstu, dejavna v eni od krovnih organizacij, ali pa pa bo živela kje drugje, mogoče celo v Ljubljani.
Daljšemu pogovoru z Nežo Kravos lahko prisluhnete v tokratnih Sotočjih.
Gostimo tudi Matejo Jarc in Nino Pahor, članici dekliške vokalne skupine Bodeča Neža z Vrha svetega Mihaela, ki žanje uspehe na festivalih in dobiva nagrade na pomembnih mednarodnih zborovskih tekmovanjih.
25-člansko skupino druži prijateljstvo ter ljubezen do glasbe in petja, zborovsko petje pa ima pri Slovencih v Italiji tako ali tako bogato in dolgo tradicijo, pojasnjujeta sogovornici, ki študirata v Ljubljani in sta dejavni tudi v drugih glasbenih skupinah oziroma zborih.
“Ste že bili na Zilji? Poznate njene loge in planine, moč in veličastnost ziljskih konj, vasi in prebivalcev, njihov iskriv jezik, šege in navade, kulturno delovanje, so vam znani seniki in mogočne domačije, manjše kajže,.. “
Tako vas v Ziljsko dolino vabila Uši Sereinig in Polona Sketelj, avtorici kulturno zgodovinskega vodnika, ki je izšel v sodelovanju Inštituta Urbana Jarnika in Celovške Mohorjeve. Etnologinji sta v okviru svojega terenskega raziskovanja
zbrali podatke o življenju ob Zilji, šegah in navadah, jeziku in kulturnem ustvarjanju ter predstavili tudi znamenite Ziljane od Matije Majar-Ziljskega do Marije Bartaloth.
Zakaj Zilja?
Koroška Slovenka iz Šentjakoba v Rožu Uši Sereinig, ki je na Dunaju in v Ljubljani študirala neevropsko etnologijo in slovenščino, je raziskovalka na slovenskem Narodopisnem inštitutu Urban Jarnik, poimenovanem po še enem znamenitem Ziljanu. V Zilji je odkrila svojo neznano deželo, je zapisano v predstavitvi v vodniku.
“Povsem me je prevzela pokrajina. Najbolj pa me je prizadelo aktualno stanje slovenščine, ki je zelo nazadovala, čeprav so se zanjo s polno paro borili posamezniki, kot naprimer zelo znani Matija Majer-Ziljski, in nato z organizirano prosvetno dejavnostjo. Tudi na gospodarskem področju so skušali doseči neodvisnost od nemškega kapitala zato so ustanavljali hranilnice in posojilnice.”
Kako pa bi avtorici predstavili Ziljo nekomu, ki je ne pozna?
Prisluhnite oddaji, v kateri se tokrat posvetimo tudi ohranjanju običajev v Porabju prek starih slik.
Odprta reška enota Inštituta za narodnostna vprašanja, z mladimi rojakinjami iz FJK, o kulturno zgodovinskem vodniku Popotnik po Zilji in Porabju na starih slikah
V Slovenskem domu Bazovica so 15.3.2017 slovesno odprli enoto Inštituta za narodnostna vprašanja. Kot se za raziskovalce spodobi, je dan pozneje sledila še znanstvena konferenca z naslovom Raziskovanje slovenstva na Hrvaškem: včeraj, danes, jutri, posvečena letošnjemu jubileju – sedemdesetletnici delovanja društva Bazovica.
Uvodnemu predavanju znanstvene svetnice z Inštituta za narodnostna vprašanja doktorice Vere Kržišnik-Bukić je sledilo enajst sodelujočih avtorjev iz Avstrije, Italije, Slovenije in Hrvaške. Udeleženci posveta so, kot poroča Marjana Mirković, največ pozornosti namenili učenju slovenskega jezika, predvsem v hrvaškem javnem šolstvu.
V Varaždinski županiji pouk poteka kot izbirni predmet na Drugi gimnaziji v Varaždinu, po modelu C, na podlagi manjšinske zakonodaje, in v dvanajstih osnovnih šolah, kjer je četrto šolsko leto na urniku kot obšolska dejavnost, poučujejo pa učiteljice iz Slovenije. Oba modela je preučevala doktorica Mojca Medvešek z Inštituta za narodnostna vprašanja. Zanimalo jo je, kdo se uči slovenski jezik, zakaj in kakšne so perspektive teh učencev. Anketa je pokazala, da je raba slovenščine v družini zelo okrnjena, prenosa znanja pa tako rekoč ni, zato šola težko nadomesti ta primanjkljaj, je pokazala raziskava, pravi dr. Medvešček:
“Je pa šola vsekakor pomemben dejavnik. Jezik s tem pridobi na ugledu v lokalnem okolju, pri večinskem prebivalstvu. Še posebej pa je pozitivno, da se v osnovnih šolah v Varaždinski županiji slovenski jezik učijo tudi neslovenski torej hrvaški učenci, ker s tem nastajajo povezave med obema skupnostima.”
Prednost pouka slovenskega jezika kot obšolske dejavnosti je, da ga poučujejo učiteljice, ki prihajajo iz Slovenije, iz obmejnih slovenskih šol. Pomembno je, da otroci obiskujejo Slovenijo, vzpostavljajo se vezi med učenci, učitelji in šolami, ugotavlja dr. Medvešček, prepričana, da bi bilo ustrezneje, če bi namesto projektnega financiranja iz Slovenije pouk slovenščine postal izbirni predmet v okviru hrvaškega šolskega sistema:
“Morda bi ga lahko učile tudi učiteljice iz Slovenije. To bi se dalo urediti, če je interes.”
Eden od raziskovalcev, ki je svoje delo predstavil na znanstveni konferenci, je bil tudi doktor Filip Škiljan z zagrebškega Inštituta za migracije in narodnosti. Med drugim je avtor dveh zbornikov, ki sta izšla v založbi društva Nagelj iz Varaždina: leta 2015 o Slovencih v Varaždinski in lani v Krapinsko-zagorski županiji, kjer tudi živi, zato mu je ta tema blizu, pravi:
“Čutil sem tudi dolžnost, da poskusim obravnavati narodno manjšino, ki je pravzaprav najbolj navzoča v naši županiji in enako velja tudi za Varaždinsko županijo. .. Lotil sem se teme, ki doslej pravzaprav ni bila obravnavana, kljub stoletnim vezem med Hrvati in Slovenci na tem območju.”
Dr. Filip Škiljan je na posvetu predstavil zadnjo raziskavo z naslovom Slovenci ob Sotli in na območju Zaprešića, kjer so bile vezi med Slovenci in Hrvati prav tako zelo močne, tudi zaradi stoletij bivanja v skupni državi.
Vir raziskave so bile matične knjige umrlih in poročne knjige, v katerih je našel podatke o mešanih zakonih, poreklu ljudi in njihove poklice, saj so se pogosto priselili prav zaradi svojega poklica. To so bili ekonomi na grofovskih posestvih, čuvaji na železnici, služkinje v tamkajšnjih dvorcih, bili pa so tudi učitelji, krčmarji in berači.
V zadnjih dveh desetletjih je viden vpliv meje, predvsem na mlajšo generacijo, poudarja dr. Filip Škiljan:
“Predvsem mlajše generacije niso več skupaj in ni več toliko mešanih zakonov, toda prepričan sem, da se bodo po ukinitvi Schengena ti odnosi znova okrepili. Denimo srednje in starejše generacije nadaljujejo s komunikacijo in govorijo jezik, ki je pravzaprav skupen na obmejnem območju, medtem ko mlajše generacije bolj govorijo knjižni jezik, Slovenci in Hrvati, in tako skupnost, ki je prej obstajala, izginja.”
Več o znanstveni konferenci raziskovanju slovenstva na Hrvaškem, lahko slišite v tokratni oddaji, tudi o ugotovitvah Katarine Pajnič, ki je pred desetletjem v okviru svoje magistrske naloge preučevala strukturo in položaj Slovencev na Hrvaškem, zdaj pa živi v Celovcu. Prepričana je, da bi morala slovenska narodna skupnost v svoje delovanje pritegniti tudi uspešne gospodarstvenike in visoko izobražene ljudi. Prav tu se, ocenjuje, še skrivajo rezerve.
Tržaška Slovenka Neža Kravos, absolventka arhitekture na ljubljanski univerzi, je predsednica društva MOSP – Mladi v odkrivanju skupnih poti- in ena dejavnejših rojakinj mlajše generacije iz Furlanije Julijske krajine. Konec februarja je društvo, ki je, kot pravi, eno redkih mladinskih društev s področja kulture v Trstu, skupaj z združenjem YEN pripravilo seminar Training architects -Trenirajmo arhitekte.
YEN je organizacija, ki povezuje mlade pripadnike narodnih skupnosti z vse Evrope in se zavzema za pravice manjšin, večkulturnost in večjezičnost. Njen glavni cilj je osveščanje in spodbujanje mladih k aktivnemu delovanju znotraj lastnih manjšin. V YEN je včlanjenih 40 mladinskih manjšinskih organizacij, med katerimi je tudi tržaško društvo MOSP, ki predstavlja slovensko manjšino v Italiji.
Na celotedenskem seminarju je sodelovalo več deset mladih iz različnih držav in bilo je, pripoveduje v oddaji Neža Kravos, zelo poučno. Izmenjali so si izkušnje o manjšinskem delovanju, več večjezičnosti in večkulturnosti in spoznali nove metode na področju delovanja manjšinskih skupnosti, ki so usmerjene v praktično delovanje.
Prav to je, ugotavlja, v Italiji velik problem, saj delo temelji večinoma na teoretičnem raziskovanju in delovanju, manj pa na vključevanju teoretičnih ugotovitev v prakso:
“Tega pri nas primanjkuje, ker se na takem področju bolj ukvarjamo s teorijo, organiziramo predavanja, ne damo pa dela ljudem v roke in jih dejansko postavimo pred realne situacije.”
Kakšna pa je realnost mladih pripadnikov manjšin?
Prav YEN-ov seminar je dal Neži Kravos nov pogled na dejanske razmere. Izkazalo se je namreč, da so razmere za slovensko narodno skupnost v Italiji zelo dobre v primerjavi z drugimi manjšinami po Evropi:
“Večina izmed nas se verjetno tega sploh ne zaveda, živimo malo pasivno, v nekih starih kalupih in se ne trudimo, da bi kaj spremenili, izboljšali. Smo zelo privilegirana manjšina, ker imamo veliko slovenskih ustanov, slovensko šolstvo, to da imamo slovenski radio in televizijo, imamo slovenske časopise, je velika prednost. Drugi udeleženci seminarja so bili nad tem skoraj fascinirani, česar nisem pričakovala. Je pa res, da smo mogoče ujeti v stare kalupe. Mladi nimamo dovolj prostora za razvoj. Marsikoga te razmere odvračajo od samega delovanja za manjšino in aktivnega sodelovanja.”
Neža Kravos se strinja, da je premalo mladih politično aktivnih Slovencev, saj jih tudi sama ne pozna veliko. Običajno so vedno ista imena, isti ljudje. Ima pa glede tega deljeno mnenje.
“Po eni strani se zelo čuti potreba, da bi nas bolj vključili v delovanje celotne manjšine. Čuti se, da ni enega, jasnega načrta in da je to prepuščeno predvsem posameznim manjšim ustanovam, ki se vsekakor trudijo. Ni pa sistemskega vključevanja novih kadrov. Po drugi strani se zavedam, da je težko pritegniti našo pozornost…”
Sicer pa so slovenske organizacije odprte do vseh njihovih pobud in jih vedno sprejmejo odprtih rok, pravi Neža Kravos, ki tako kot veliko mladih Slovencev iz Italije študira v Ljubljani. Priznava, da večina ob prihodu iz Trsta v Ljubljano doživi kulturni šok, ki pa mine, čeprav sama teh težav, ker je mama Ljubljančanka, ni imela.
Se pa Ljubljana in Trst zelo razlikujeta, ugotavlja. V Ljubljano ljudje samo prihajajo, bodisi da gre za študente, zaposlene ali poleti turiste, v Trstu pa ljudje živijo. Absolventke arhitekture ni strah prihodnosti, saj vidi veliko različnih možnosti in ničesar ne izključuje. Čez deset let bo mogoče arhitektka v Trstu, dejavna v eni od krovnih organizacij, ali pa pa bo živela kje drugje, mogoče celo v Ljubljani.
Daljšemu pogovoru z Nežo Kravos lahko prisluhnete v tokratnih Sotočjih.
Gostimo tudi Matejo Jarc in Nino Pahor, članici dekliške vokalne skupine Bodeča Neža z Vrha svetega Mihaela, ki žanje uspehe na festivalih in dobiva nagrade na pomembnih mednarodnih zborovskih tekmovanjih.
25-člansko skupino druži prijateljstvo ter ljubezen do glasbe in petja, zborovsko petje pa ima pri Slovencih v Italiji tako ali tako bogato in dolgo tradicijo, pojasnjujeta sogovornici, ki študirata v Ljubljani in sta dejavni tudi v drugih glasbenih skupinah oziroma zborih.
“Ste že bili na Zilji? Poznate njene loge in planine, moč in veličastnost ziljskih konj, vasi in prebivalcev, njihov iskriv jezik, šege in navade, kulturno delovanje, so vam znani seniki in mogočne domačije, manjše kajže,.. “
Tako vas v Ziljsko dolino vabila Uši Sereinig in Polona Sketelj, avtorici kulturno zgodovinskega vodnika, ki je izšel v sodelovanju Inštituta Urbana Jarnika in Celovške Mohorjeve. Etnologinji sta v okviru svojega terenskega raziskovanja
zbrali podatke o življenju ob Zilji, šegah in navadah, jeziku in kulturnem ustvarjanju ter predstavili tudi znamenite Ziljane od Matije Majar-Ziljskega do Marije Bartaloth.
Zakaj Zilja?
Koroška Slovenka iz Šentjakoba v Rožu Uši Sereinig, ki je na Dunaju in v Ljubljani študirala neevropsko etnologijo in slovenščino, je raziskovalka na slovenskem Narodopisnem inštitutu Urban Jarnik, poimenovanem po še enem znamenitem Ziljanu. V Zilji je odkrila svojo neznano deželo, je zapisano v predstavitvi v vodniku.
“Povsem me je prevzela pokrajina. Najbolj pa me je prizadelo aktualno stanje slovenščine, ki je zelo nazadovala, čeprav so se zanjo s polno paro borili posamezniki, kot naprimer zelo znani Matija Majer-Ziljski, in nato z organizirano prosvetno dejavnostjo. Tudi na gospodarskem področju so skušali doseči neodvisnost od nemškega kapitala zato so ustanavljali hranilnice in posojilnice.”
Kako pa bi avtorici predstavili Ziljo nekomu, ki je ne pozna?
Prisluhnite oddaji, v kateri se tokrat posvetimo tudi ohranjanju običajev v Porabju prek starih slik.
Še enkrat se poklonimo tržaškemu rojaku Miroslavu Košuti, velikemu literatu, ki je pustil sledi ne le v zamejskem, temveč v širšem slovenskem prostoru. Ustavimo se v Porabju in preverimo, kako je bilo na tradicionalnem Borovem gostüvanju. Povabimo na ogled zanimive razstave Divja 70. leta, ki pripoveduje o boju koroških Slovencev za svoje pravice in solidarnosti. Čestitamo Slovenskemu prosvetnemu društvu Šentjanž, ki letos praznuje 120. obletnico ustanovitve. Skrb za slovenski jezik je ena od ključnih nalog društva, pravi predsednica Nadja Keuschnig. Doktorica Barbara Riman, vodja reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja, pa spregovori o slovenskih društvih na Hrvaškem v prejšnjem stoletju in ob tem ugotavlja, da so današnji izzivi zelo podobni tistim pred 100 leti. Kakšni so? Prisluhnite!
58 min • 16. 02. 2026
Rojaki onstran meje kulturni praznik praznujejo ves mesec. Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini so se na osrednji slovesnosti Francetu Prešernu, slovenski kulturi in Borisu Pahorju poklonili s praizvedbo kantate Patricka Quaggiata Grmada v pristanu. Februar je tudi mesec vpisov in zanima nas, kakšni so vpisni pogoji na dvojezičnih srednjih šolah na avstrijskem Koroškem, kjer znanje nabira veliko dijakov iz Slovenije. Naš sogovornik je tudi glavni urednik slovenskega programa avstrijske javne RTV Marijan Velik, dolgoletni predsednik Slovenske športne zveze iz Celovca, ponosen tudi na uspehe slovenskih športnikov. Porabski Slovenec Alojz Hanžek, letošnji dobitnik najvišjega priznanja, ki ga Madžarska podeljuje za delovanje v korist narodnih skupnosti, pa je prepričan, da se jezik in identiteta ohranjata skozi vsakdanje življenje, običaje in delo v skupnosti. Kaj vse počne? Prisluhnite!
55 min • 09. 02. 2026
Letos bo minilo 80 let od začetkov slovenskega radijskega programa avstrijske javne RTV. Leta 1946 je namreč ORF prvič predvajala slovensko besedo. Iz Borovelj so prenašali nemško-slovensko kulturno prireditev, na kateri je slovenske pesmi recitiral Helmut Hartman in ta dan štejejo za rojstvo Slovenskega sporeda ORF.
59 min • 04. 02. 2026
Zimske olimpijske igre Milano Cortina so odlična priložnost za promocijo Slovenije, je prepričan tržaški rojak Aljoša Ota, vodja predstavništva Slovenske turistične organizacije v Milanu. Kaj pa pričakuje alpska smučarka Caterina Sinigoj, prva članica slovenske reprezentance iz zamejstva? Gostimo Tischlerjevo nagrajenko, koroško Slovenko, etnologinjo Herto Maurer Lausegger in koroškega deželnega glavarja Petra Kaiserja, dobitnika tokratne Rizzijeve nagrade. Da je dvojezično šolstvo pred pomembnimi izzivi tudi v Porabju, opozarja Karel Holec, predsednik Državne slovenske samouprave. Kaj pa se dogaja s Slovenci na Hrvaškem? Odgovore iščemo v pogovoru s predsednico njihove krovne zveze Barbaro Antolić Vupora, ki se sooča s številnimi izzivi. Kakašne so rešitve? Prisluhnite!
58 min • 02. 02. 2026
Lani je bilo v zamejstvu veliko čudovitih dogodkov, policijska racija pri muzeju Peršman na avstrijskem Koroškem pa pretehta vse lepo, kar ostaja v spominu, pravi državna sekretarka na Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ne povsem zadovoljna z epilogom po raciji. Dvojezičnost je v Pliberku na avstrijskem Koroškem vseprisotna in tega se zavedajo tudi vsi trije županski kandidati, ki jih gostimo v tokratni oddaji. Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovač predstavlja letošnje načrte, povezane tudi s krepitvijo turizma. Tržaška Slovenka Martina Jazbec pa spregovori o življenju in ustvarjanju v Ljubljani, kjer živi skoraj 10 let. Kaj pa vezi z rojaki v Furlaniji – Julijski krajini, kako jih ohranja? Prisluhnite!
58 min • 19. 01. 2026
