Demenca, katere najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen, se mnogokrat tiho prikrade v družino. Pozabljivost, morda nekoliko drugačno vedenje – oboje lahko pripisujemo tudi običajni starosti, zato je pozneje spoznanje, da je nekdo izmed svojcev zbolel za demenco, lahko še toliko bolj boleče in skrb zbujajoče. Kdaj moramo biti na vedenje svojca pozornejši, kdaj moramo posumiti na morebitno demenco? Lucija Fatur se je pogovarjala s Saro Kelnarič, glavno medicinsko sestro v Centru starejših Notranje Gorice DEOS, vodjo zdravstvene nege in oskrbe, ki zelo dobro pozna vse poti in stranpoti demence in skrb, ki jo občutijo svojci.
O demenci še vedno neradi govorimo
Demenca, katere najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen, se mnogokrat tiho prikrade v družino. Pozabljivost, morda nekoliko drugačno vedenje - vse to pripisujemo običajni starosti. Zato je kasneje spoznanje, da je nekdo od naših svojcev zbolel za demenco, lahko še toliko bolj boleče in zaskrbljujoče. Sara Kelnarič je glavna medicinska sestra v DEOS Centru starejših Notranje Gorice, vodja zdravstvene nege in oskrbe, in zelo dobro pozna vse poti in stranpoti demence in skrb, ki jo občutijo svojci.
»Prvi znak je res pozabljivost, nekaterih stvari ne najdejo. Kasneje se ljudje začnejo zgubljati v lastni hiši, stanovanju, ne najdejo določenih prostorov, ne spomnijo se na primer, ali so že jedli in kaj so jedli. Sčasoma ne prepoznajo svojih bližnjih. Spomnijo pa se preteklosti.«
Svojci naj čimprej poiščejo strokovno pomoč.
»Ljudje imajo žal še vedno predsodek, demenco stigmatizirajo. Vendar pa je dobro, da pridejo do strokovnjaka, ko je demenca še v začetni fazi. Poiščejo naj psihologa, psihiatra, nevrologa ali pa se obrnejo na svojega osebnega zdravnika.«
Za človeka z demenco je pomembno, da si zanj vzamemo čas.
»S človekom z demenco moramo biti potrpežljivi. Vzeti ga moramo takega, kot je, in ga usmerjati. Čas pa si morajo svojci vzeti tudi zase. Pomoč lahko poiščejo tudi v domovih, ponekod imajo dnevno varstvo.«