Iskanje
Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem.
Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič.
Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?
Le Fourmilier : Sauve qui peut !
Avtor literarnega dela: Gwénael David
Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma
Režiserka: Saška Rakef
Igralca: Blaž Šef in Anja Novak
Mojstri zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar, Matjaž Miklič
Urednik oddaj: Alen Jelen
Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus
Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman
Fonetičarka: Mateja Juričan
Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.
Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem.
Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič.
Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?
Le Fourmilier : Sauve qui peut !
Avtor literarnega dela: Gwénael David
Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma
Režiserka: Saška Rakef
Igralca: Blaž Šef in Anja Novak
Mojstri zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar, Matjaž Miklič
Urednik oddaj: Alen Jelen
Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus
Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman
Fonetičarka: Mateja Juričan
Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.
Los je največji predstavnik družine jelenov. Odrasel samec lahko v plečno višino meri dva metra in trideset centimetrov, navadni jelen pa je visok največ meter in pol. Hrani se z mladimi in mehkimi poganjki, koščki lubja ter z listi dreves, kot so vrbe in breze. Prehranjevanje je zanj kot nacionalni šport, tako preživlja cele dneve. V enem dnevu lahko poje vsaj petindvajset kilogramov rastlin, to pa je približno pet odstotkov njegove telesne mase. Odrasel samec losa je težak približno petsto kilogramov. Kljub svoji teži lahko galopira kot konj in dirja s hitrostjo več kot trideset kilometrov na uro. Vendar te hitrosti ne more doseči v strnjenem gozdu, ker ga pri teku ovirajo rogovi. Več o losu pa izveste v tokratni epizodi Zverinic.
11 min • 30. 11. 2025
Stonoga je svoje ime dobila zaradi številnih nog. Angleško in francosko govoreči ji celo pravijo tisočnoga, čeprav do pred kratkim živali s tako velikim številom nog nismo poznali. Leta 2021 pa so v Avstraliji odkrili vrsto z znanstvenim imenom Eumillipes persephone, ki ima kar tisoč tristo šest nog! Pri lovu ima stonoga veliko prednost: svojo hitrost. Zaradi številnih nog lahko v minuti z lahkoto preteče razdaljo metra in pol. To je precejšnja hitrost, če upoštevamo, da je dolga le tri centimetre. Je veliko hitrejša od večine svojih žrtev, žuželk in pajkovcev, s katerimi si deli gozd in ki nimajo toliko nog kot ona ... Kako se stonoga razmnožuje in kaj še so prednosti njenih nog pa izveste ob poslušanju epizode Zverinic.
9 min • 23. 11. 2025
Trilobit je živel pred petsto milijoni let. Družil se je z drugimi prav tako posebnimi bitji, oboževal je debele črve, ki si jih je odščipnil s svojimi škarjastimi nogami, se zvijal v kroglico in se skrival v blatnem mulju ... Trilobit je bil ploščat in velik kot kos toaletnega mila. Pod široko, ščitu podobno glavo je imel petnajst parov členkastih nog. Njegovo telo je bilo zgrajeno iz treh delov, od tod tudi njegovo ime: trilobit, to pomeni trije deli, dva dela telesa ob strani in osrednji telesni del od glave do repa. Kljub nekaterim podobnostim z raki enakonožci so trilobiti le njihovi zelo oddaljeni sorodniki - več o njih pa v tokratnih Zverinicah.
12 min • 16. 11. 2025
Če ste mislili, da je življenje v gozdu lahka stvar, to za divjega prašiča ne velja. Med raznašanjem semen, iskanjem hrane z ritjem po zemlji in skrbjo za svoje mladiče nima prav nobenega časa za počitek. Divji prašič je zelo podoben domačemu prašiču. Na vrhu glave ima trikotne uhlje in na koncu kratkih nog črne parklje. Je daljši od enega metra. Iz gobca mu štrlita podaljšana podočnika ali čekana. Glava stožčaste oblike ima koničast rilec, s katerim lahko rije po tleh in ga uporablja kot lopato. Te živali so večino časa dejavne ponoči. Takrat je varneje in mirneje kot podnevi. Prehodijo ozemlje, ki lahko meri več deset kvadratnih kilometrov, samo da bi našle vodo in hrano ali pa se preprosto oddaljile od plenilcev. To je toliko, kot če bi vsak dan prečkale majhno mesto. Več o divjem prašiču pa slišite v tokratni epizodi Zverinic.
9 min • 09. 11. 2025
Na svetu obstaja približno šest tisoč vrst kačjih pastirjev. V Franciji so našteli 90, v Sloveniji pa 73 vrst. Njihovo telo je pogosto črno, modro ali sijoče zeleno, vendar so lahko tudi drugih barv, odvisno od vrste. Največji lahko zrastejo do sedem centimetrov v dolžino, njihov razpon kril pa meri enajst centimetrov. Kljub vitki postavi in eleganci je kačji pastir mojster letenja in neusmiljen lovec. Nobena žuželka mu ne uide. Hrani se samo z majhnimi žuželkami, ki jih ulovi med letom. Ob pomoči velikih, sestavljenih oči svoj plen zlahka opazi. Njegove oči so zelo izpopolnjene in učinkovite, sestavljene iz več tisoč med seboj neodvisnih enot. Zaradi njih ima kačji pastir zelo široko vidno polje, več kot 180 stopinj. Nič mu ne uide, niti ob straneh! Če imamo kačje pastirje na vrtu, je to odlična novica, saj pomagajo v boju proti škodljivcem pridelkov in uravnavajo populacije komarjev. Več o kačjem pastirju pa v tokratni epizodi.
10 min • 02. 11. 2025
