Iskanje
Zelena žolna je zelo lepa ptica. Vendar naj vas njene bleščeče barve ne zavedejo. Njeno glasno trkanje po deblih napolnjuje ves gozd, še posebno takrat, ko teše svoje gnezdo. Perje, ki ji pokriva telo, je zeleno in rumeno, zgornji del njene glave pa je živordeč, zdi se, kot da bi nosila kapuco. Obroba okrog njenih oči je črna, del pod kljunom je bele barve.
Skrito orožje zelene žolne se skriva prav v kljunu. To je njen jezik, ki je za tako majhno ptico zelo dolg, meri deset centimetrov, to je kar tretjina njene telesne višine. Ko ga ne uporablja, ga zvije in vpotegne v cev v glavi, ki živali omogoča, da ga tako “pospravi”. Cev poteka znotraj okoli celotne žolnine glave.
Več o zeleni žolni pa v tokratni epizodi Zverinic.
Avtorica literarnega dela: Bénédicte Rivière
Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma
Režiserka: Saška Rakef
Igralca: Blaž Šef in Anja Novak
Mojster zvoka: Urban Gruden
Urednik oddaj: Alen Jelen
Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus
Lektorica: Tinka Kos
Fonetičarka: Mateja Juričan
Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije
Zelena žolna je zelo lepa ptica. Vendar naj vas njene bleščeče barve ne zavedejo. Njeno glasno trkanje po deblih napolnjuje ves gozd, še posebno takrat, ko teše svoje gnezdo. Perje, ki ji pokriva telo, je zeleno in rumeno, zgornji del njene glave pa je živordeč, zdi se, kot da bi nosila kapuco. Obroba okrog njenih oči je črna, del pod kljunom je bele barve.
Skrito orožje zelene žolne se skriva prav v kljunu. To je njen jezik, ki je za tako majhno ptico zelo dolg, meri deset centimetrov, to je kar tretjina njene telesne višine. Ko ga ne uporablja, ga zvije in vpotegne v cev v glavi, ki živali omogoča, da ga tako “pospravi”. Cev poteka znotraj okoli celotne žolnine glave.
Več o zeleni žolni pa v tokratni epizodi Zverinic.
Avtorica literarnega dela: Bénédicte Rivière
Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma
Režiserka: Saška Rakef
Igralca: Blaž Šef in Anja Novak
Mojster zvoka: Urban Gruden
Urednik oddaj: Alen Jelen
Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus
Lektorica: Tinka Kos
Fonetičarka: Mateja Juričan
Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije
Hobotnica je izjemna lovka. S svojimi lovkami ulovi različne vrste morskih polžev in školjk, najpogosteje iz družin školjk venerk in polžev porcelank in perutarjev. Potem jih prevrta s posebej oblikovano strgačo in omami s strupom, nato pa razkosa ob pomoči posebnega, ostrega "kljuna" v ustih, ki je trden kot papagajev kljun. Če ji lupin školjk ne uspe prevrtati, jih kopiči v svojem zavetju ali jih pusti raztresene na bližnjem pesku ali skalah. Hobotnica lahko v vodo izbrizga črnilo. To je melanin, ki ga ob nevarnosti izloči, da zaslepi napadalca in se skrije v gostem oblaku, ki ga ob tem ustvari. Hobotnice so znane po svoji inteligenci. Imajo približno petsto milijonov živčnih celic, ki so razporejene po vsem telesu, ne le v možganih. Zaradi vseh teh nevronov hobotnica hitro razume, se zlahka uči in ima zelo dober spomin. Zato je tudi strašna plenilka, sposobna razmišljati in razumeti delovanje ribiških pasti in mrež, iz katerih lahko izmakne rakovice in jastoge, ne da bi se sama ujela vanje. Več o hobotnici pa v zadnji epizodi 5. sezone Zverinic.
11 min • 01. 02. 2026
Zaradi svoje jabolčno zelene barve se bogomolka odlično skrije med rastlinami. Ima podolgovato telo, kratki tipalnici in velikanski očesi, zaradi katerih ima njena glava obliko srca. Ima dolgi sprednji nogi, ki ju med mirovanjem pokrči ob telesu in tako spominja na človeka pri molitvi. Iz te pobožne drže tudi izvira njeno ime, toda videz vara, v resnici je le na preži za svojim plenom. Je požrešna mesojedka. Ima neverjetno moč in med žuželkami velja za eno najstrašnejših plenilk. Bogomolka je edina žuželka, ki lahko obrača glavo v vse smeri. Njena gibljiva glava in dobro razvite, široko postavljene oči ji omogočajo, da sledi gibanju svojega plena, ne da bi ji bilo treba premikati telo, in zato lahko ostane skoraj povsem neopazna. Bogomolka je glavna zvezda tokratne epizode Zverinic - prisluhnite ji!
10 min • 25. 01. 2026
Listna uš ni večja od treh milimetrov in ima hruškasto oblikovano telo s koničasto glavo. Kljub svoji majhnosti ima tipalnici, ki sta tik nad njenimi zelo drobnimi očmi. Ko so listne uši vznemirjene, na steblo, ki ga sesajo, iz žlez na hrbtu odložijo voskast izloček, ki ima poseben vonj in kolonijo listnih uši opozori na nevarnost in vpliva na spremembo njihovega vedenja. Listne uši lahko vznemirita dve stvari: ali rastlini zmanjka soka ali pa je njihovih plenilcev preveč. Ker je sok, ki ga listne uši zaužijejo, zanje preveč bogat s sladkorjem, odvečno količino izločijo z iztrebki ... Temu izločku rečemo medena rosa ali mana, ki jo imajo še posebno rade mravlje. Toda, kdo je pravzaprav listna uš: najhujša uničevalka vrtnic ali krhka žuželka? To izveste v tokratni epizodi Zverinic.
11 min • 18. 01. 2026
Kirnja ima čokato ovalno telo, veliko glavo, izstopajoče oči, široka usta in mesnate, povešene ustnice. Njena pričakovana življenjska doba je petdeset let. Toda le redke kirnje dosežejo to starost. Ker je njihovo meso zelo okusno, so jih desetletja čezmerno lovili. Da bi jo rešili, so jo razglasili za zaščiteno vrsto. Živi tudi v Jadranskem morju, kjer je ena največjih rib in spada med ogrožene vrste. Hrani se z majhnimi ribami, hobotnicami in raki. Je prava požrešnica. Čim starejša je, tem več jé, zato se debeli in potrebuje še več hrane. Kirnje v svojem življenjskem ciklu spremenijo spol. Do petega leta starosti je njihov spol nedoločen, imajo ženske in moške spolne značilnosti, potem postanejo samice, dokler pri starosti štirinajst let ne dosežejo osemdeset centimetrov in se spremenijo v samce. Temu pojavu pravimo hermafroditizem ali dvospolnost in pomeni, da ima organizem hkrati oba spola. Več o tej morski ribi pa v tokratnih Zverinicah.
10 min • 11. 01. 2026
Gepard je najhitrejša kopenska žival in najmanj napadalen mesojedec na svetu. Kljub prikupnemu videzu velike muce je osupljiv lovec, ki spoštuje druge predstavnike svoje vrste. Ima dolge noge, zato tako hitro teče. Med tekom lahko naredi skoke, dolge šest do osem metrov. V dolžino meri več kot meter in štirideset centimetrov, njegov rep, dolg osemdeset centimetrov, pa igra pomembno vlogo pri ohranjanju ravnotežja v ostrih ovinkih. Njegova glava, ki je bolj okrogla kot pri drugih mačkah, ima aerodinamično obliko in mu omogoča manjši zračni upor. Je tudi zelo neodvisna mačka. Prvih petnajst mesecev življenja preživi z družino, potem jo zapusti, da bi živel sam, ločen od svojih vrstnikov. Gepardovi mladiči zelo hitro postanejo samostojni. Deset dni po kotitvi že hodijo, po treh tednih pa lahko že uživajo neprežvečeno meso. Več o gepardu pa slišite v tokratni epizodi Zverinic.
10 min • 04. 01. 2026
