Viktor Frankl, svetovno znani logoterapevt, je preživel tri leta v koncentracijskih taboriščih. Kot zdravnik je veliko časa posvetil skrbi za bolne in umirajoče sotrpine. Proti koncu vojne sta s prijateljem naredila načrt, da pobegneta iz taborišča. Začel se je pripravljati na to. Frankl je šel še zadnjič pogledat bolnike, nemočne na lesenih pogradih v mrzli taboriščni baraki. Prišel je do umirajočega moža, svojega rojaka. Očitno je mož zaslutil zdravnikovo namero in mu s solzami v očeh dejal: »Torej odhajate.« Frankl je hotel to zanikati, toda besede moža so ga zadele in imel je občutek, da ga obtožujejo. Zdelo se mu je, da bi z odločitvijo izdal njega in vse druge bolnike. Jasno je začutil, kaj mora storiti. Poiskal je prijatelja in mu dejal, naj zbeži sam, on bo ostal s svojimi bolniki. V trenutku ga je zapustil moreči občutek izdajstva in navdal ga je notranji mir, ki ga doslej ni nikoli občutil. Frankl je taborišče preživel in pozneje je napisal veliko dragocenih del o pomembnosti smisla in predanosti za naše življenje. Taboriščne izkušnje so najlažje prenesli tisti, ki so bili globoko predani nekomu, ki so živeli za nekaj. To je dajalo smisel njihovemu življenju (Zgodbe za veselje do življenja, 113). Pomembno je vedeti, komu v življenju sledimo, za kom hodimo. Kristjani vemo, da hodimo za Kristusom.
V današnjem evangeliju vidimo prelomnico v Jezusovem življenju. Lahko bi ostal, kjer je udobno živel, toda odločil se je, lahko bi rekli, da je svoje življenje posvetil nečemu – in se odpravil proti Jeruzalemu, kjer bo trpel in bo križan. Na poti v Jeruzalem je srečal več vrst ljudi, ki bi lahko hodili za njim, a so jih od tega odvračali druge skrbi in razlogi.
Prvo srečanje je s samarijskimi vaščani. Vaščanu prepreči hojo za Jezusom njegov nacionalizem, pretirano poudarjanje svojega naroda. Ljubezen do naroda in domovine je lepa stvar, toda v trenutku, ko zato sovražimo pripadnike drugih narodov in podcenjujemo vse, kar ni »naše«, postane škodljivo.
Drugo srečanje je srečanje s človekom, ki je rekel: »'Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.' Jezus mu je odgovoril: 'Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil'« (Lk 9,57-58). Najbrž je Jezus videl, da ima pred seboj človeka, ki mu izredno veliko pomeni materialna gotovost. Dobro je, če lahko gmotno poskrbimo sami zase in za tiste, za katere moramo skrbeti. Toda prevelika navezanost na udobje in materialno ugodnost nas ovira, da bi se popolnoma predali Bogu.
Potem je tu še mož, ki se je želel posloviti od svojih domačih, preden bi šel za Jezusom. Ta mož je postavil visoko družinske vrednote ter prijateljske vezi. Samo želimo si lahko, da bi vsi ljudje tako visoko spoštovali družino. Toda tudi pred prijateljskimi in družinskimi vezmi ima prednost Gospodov klic (prim Lk 9.62).
Ti primeri nam kažejo, da moramo hoditi za Kristusom brezpogojno. Vedimo pa tudi, da kdor se njemu popolnoma preda, najde velik smisel svojemu življenju.
Avtor: Božo Rustja
