V visokem poletju se zaradi vročine možgani vozlajo po svoje. Meni mečejo na plan sebe. Ne kot človeka, ampak kot besedo s pomeni. Poslušam športnike, da so dali vse od sebe. Potrudili so se do svojega skorajkonca. Pomislim na ves njihov trening, ne samo na tekmo. Potem sredi belega dne slišim psihologa, da je treba stresti vse iz sebe, sicer te lahko razkolje. Kot otroka so me učili, da moram biti pri sebi, kar je pomenilo ostati razsoden v različnih okoliščinah.
\tAmpak ta čas je poletje in kaj od povedanega naj prevladuje tja do zlate jeseni? Saj se lahko prekucnem v sproščen vreči vse s sebe in se podam na nudistično plažo. Ni potrebe, ko pa prihaja ta z modo v različnih priredbah v domala vsa okolja.
\tNekje še tista veja niha, nekje trepeče list od vzdiha: na južno stran, na južno stran! Že vidim avtorico stihov v diru drobencljati od Magistrata do njenih t/Temnih vrat na ljubljanskem Starem trgu.
\tTorej vsak po svoje kam na sproščujočo in obetov ali pa spominov polno južno stran. V tem našem hitrem veku je več kot zdravilno vsaj med dopustom in v počitnicah vreči kaj s sebe. Malo v dejanskem in malo v prenesenem pomenu. Občutiti zasuk k sebi. Vase.
\tZnana je pobuda, da naj bi poleti preživeli teden dni brez zaslona, tudi brez pametnega telefona. En teden take spremembe ni veliko, zmore pa roditi ugodne sadove. Kot da nismo po dolgih mesecih napetega tempa vsi potrebni sproščenega družinjenja? Od jutra do večera vsak po neodložljivih opravkih, zdaj zedinjeni v dojemanju sebe v bližnjem. Čas, ko je možno drug na drugem zagledati odtenke človeškosti, ki nam jih sicer krade naglica službenih in šolskih dni.
\tPlanine, morje, gmajne, stezice, veter, nalivi, potoki, borovnice, gobe, preznojenost, oddih, prezračena glava, šumenje in cvrkut, srna na jasi.
\tTudi kak obisk, kak skok do – oh ja, res se že dolgo nismo videli –! Ga pa obišči, starega znanca iz prejšnje službe, saj menda še živi – ja, ja, res se je od daleč vozil oni redkobesedni vdovec mojih let.
\tStresti s sebe osredinjenost vase in oživiti sočuten odnos do stvarstva in soljudi.
Avtor: Berta Golob