Bil je zadnji teden šolskih počitnic. Žena, učiteljica, je že v službi, ker je treba, preden otroci zasedejo šolske klopi, prezračiti vsaj zbornico in razrede, če že šolskega sistema ne uspe nikomur prevetriti. Jaz doma … sam … prepuščen na milost in nemilost številčno močnejšemu nasprotniku: otrokom.
Poba, ki mi je v zadnjem letu fizično zrasel prek glave, v figurativnem smislu pa mu je to uspelo že pred nekaj leti z vstopom v puberteto, me je že prejšnji večer prosil naj ga zjutraj zbudim, ker da si je našel neko priložnostno delo. Priznam: težko sem zaspal od začudenja, jutro pa ni prineslo olajšanja, saj je bil poba že zbujen. In ne samo to: šel si je še kupit malico v trgovino, »z lastnim denarjem«, kot je rekel … in res nisem hotel pokvariti trenutka z debato o tem ali je »žepnina« zares »lasten denar«! Potem je vstopil predme, pripravljen, žareč, in rekel: »Grem!«
»Prav,« sem dejal. On pa je še kar stal.
»Bodi previden. Pazi nase,« sem dodal.
»Bom,« je rekel. In še kar stal.
»Še kaj potrebuješ?« sem vprašal.
»Ne,« stoji pred mano in me pričakujoče gleda.
»Denar?« Kaj pa drugega?!
»Ne,« stoji.
Vdal sem se. »Ja, kaj pa je potem?«
»Ja, no …« je neučakano zavzdihnil in se mi z glavo naprej približal na korak.
In zdaj vam seveda moram povedati, da imava z ženo navado, da otroke, ko odhajajo od doma, v šolo ali na kakšno pot, pokrižava. Da jih pošljeva v svet z božjim blagoslovom in varstvom. In seveda moram tudi priznati, da to po navadi stori žena. Ker običajno vstane prej; ker otroke običajno ona budi in pospremi do vrat; ker je običajno ona doma, ne jaz …
»Aja, seveda,« pokrižam mulca. Gre. Še za glavo višji, se mi zdi. Jaz pa sedem. Pretresen in ganjen. Ponižen.
»Ni hotel od doma brez žegna, pubertetnik zblojeni!«
Bog vsake toliko dopusti, da pade kakšna drobtinica z Njegove mize. Da ne obupamo. Da lažje zdržimo. Da se nasitimo.
Avtor: Gregor Čušin
