»Ko berem in pišem o tem, kako se je največja utopija, ki so jo ljudje kdaj imeli na dosegu roke, sprevrgla in potopila v katakombe zgodovine, se zdi, da je šlo bolj za božjo kazen kot za človeško delo. Šlo je za dejanja ljudi, pijanih od moči, za želje po nadzoru in ambicije. Iz tega sem se naučil, da je resnična človeška veličina v odločnem uresničevanju dobrote, v sposobnosti dajanja tistim, ki nimajo ničesar, vendar ne tistega, kar imam odveč, ampak dela tistega malega, kar imam. Dajajte vse, dokler vas ne zaboli! Pri tem dajanju se ne ukvarjajte s politiko ali z zahtevo po premoči, še manj pa z izvajanjem lažne filozofije prisile nad drugimi, da bi sprejeli vašo razlago dobrote in resnice, ker verjamete vanjo. Sploh pa, bognedaj, da bi mi moral biti kdo hvaležen za to, kar sem dal, četudi tega ni prosil.
In čeprav sem vedel, da je moje naziranje v celoti neizvedljivo (Kaj za vraga naj bi počeli z ekonomijo, denarjem, lastnino, da bi vse to delovalo? in kaj za vraga s privilegiranimi in zlobneži?), sem bil zadovoljen, ko sem pomislil, da bi morda nekoč ljudje res lahko gojili tako stališče, ki se mi je zdelo tako temeljno – zgolj zaradi svobodne izbire in etične nuje po solidarnosti in demokratičnosti.«
Te misli je zapisal kubanski pisatelj Leonard Padura leta 2009 v romanu Mož, ki je ljubil pse. V tem obsežnem delu Padura opisuje razočaranega pisatelja, ki se spominja dogodka izpred treh desetletij. Na plaži je namreč srečal skrivnostnega človeka v spremstvu dveh ruskih hrtov. Ob približevanju možu in počasnemu vzpostavljanju prijateljstva, mu je ta zaupno začel pripovedovati zgodbo, v kateri nastopata sovjetski revolucionarni politik Lev Trocki in njegov morilec Ramón Mercader. V pripovedi, ki je razdelana na Trockijevo potovanje v izgnanstvo in srečanje v Mehiki z Mercaderjem, Padura osvetli svojo pogled na kubansko in svetovno zgodovino. Predvsem pa na iluzornost utopij.
Avtor: Andrej Rot
