Platonovo delo Simpozij je večplasten in izjemno poduhovljen pogovor o naravi ene najstarejših sil v svetu – ljubezni. Gostje na večerji tako kot del skupnega druženja izrekajo hvalnice temu čudovitemu božanstvu in z dialogom odkrivajo njegovo pravo naravo, ki je nujno večdimenzionalna in je v resnici ni mogoče ubesediti – lahko se jo samo začuti.
Del Sokratove hvalnice Erosu, bogu ljubezni, je tudi zgodba svečenice Diotime o rojstvu boga, ki jo poda v obliki naslednje prispodobe: ob rojstvu Afrodite, boginje lepote in ljubezni, so bogovi priredili gostijo, ki se je je udeležil tudi Poros – njegovo ime ni zanemarljivo, saj pomeni pot, prehod oziroma sredstvo, ki omogoča preobrazbo. Po koncu obeda pa je k vratom pristopila Peníja, poosebljeno pomanjkanje, da bi prosjačila. Vtem je Poros, omamljen od nektarja, stopil na vrt, tam pa ga je premagal spanec. Penija je zaradi svoje ubožnosti zasnovala načrt, da bo od Porosa dobila otroka, zato je legla k njemu in spočela Erosa.
Diotima na ta način razlaga dvojno naravo ljubezni in pravi: »Zato je Eros postal Afroditin spremljevalec in služabnik, ker je bil namreč spočet na njen rojstni dan in je obenem po naravi ljubitelj Lepega,« torej Afrodite, ki je lepa. V naravi ljubezni je biti obkrožen z lepim in porajati lepo, kar so Grki istovetili tudi z dobrim. Ker je torej sin Porosa in Penije, se pravi poti in pomanjkanja, je Erosa doletela takšna usoda: »Prvič je vedno ubog in še zdaleč ne nežen in lep, kot misli množica, ampak je grob in zanemarjen, bos in brez doma, vedno prenočuje na tleh in brez odeje; spi pred vrati in ob poteh pod milim nebom, saj ima naravo matere in se vedno druži s pomanjkanjem.« Po ljubezni tako vedno hrepenimo iz občutka, da nismo popolni, da nam nekaj manjka in da nam bo šele naša druga, boljša polovica dala popolno srečo. Da pa bi našli svojo dušo dvojčico, moramo segati po različnih prijemih, da bi privabili in osvojili svojega ljubljenega. Zato je Eros prevzel tudi očetovo naravo: »Pogumen je, drzen in silovit, izreden lovec, ki si vselej izmišlja neke zvijače; želján razumnosti in iznajdljiv, vse življenje filozofira in je izreden čarovnik, strokovnjak za strupe in sofist.«
Eros je torej vselej v sredi med dvojnostmi: ni smrten niti nesmrten, ni niti ubog ne bogat, je med nevednostjo in modrostjo, med božanskim in človeškim. Je skratka filozof: »Modrost namreč sodi med najlepše reči, Eros pa je ljubezen do lepega, tako da je Eros nujno filozof – in ker je filozof, je nujno vmes med modrecem in nevednim. Temu je vzrok njegov rod: saj je sin modrega in premožnega očeta ter nemodre in uboge matere.« Tako konča svojo pripoved Diotima, prek nje pa nas Platon spodbuja k premišljevanju in občutenju te božanske sile ljubezni.
