Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed namenja tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje«.
Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi prijetnega občutka, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi«, pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti«, ki v nasprotju z naklonjenostjo za rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled pri ljubezni res bistven, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča«. Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred očmi.
Vendar pa Aristotel na nekem drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto nastaja nesorazmernost: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sam ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub«. Aristotel pravi, da take situacije nastanejo zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso temeljila na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena drug drugemu ne moreta več dati tega, kar želi, se taka zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila zaradi njega samega, ampak sta si pomenila le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi zaradi nje same in zato tudi trajno«.
Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve«. Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugem to, »kar njemu samemu pomeni vrednoto«. Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem enako deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.
