Ljudje imamo radi take in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam kdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa, katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam kdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo v mnenje množice ali – še laže – mnenje voditelja, h kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah življenja se radi zatečemo k mnenju koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težo odgovornosti, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo narediti. Na neki način je to pričakovano, saj je tako morebitno napako veliko laže prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in vse je preprosteje, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga lahko po mili volji popljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13)
Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vsakič znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne namerava biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi nanj ne. Zato njegovi ohlapni odgovori, zato njegovi skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, ne tega, kar piše, da je prav.
Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nikomur ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnja, ampak človeka, ki ga bo ljubil – ljubil svobodno, zaradi ljubezni same, ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti le skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe.
Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.