Pravijo, da je človekov obstoj v tem, da se stalno sprašujemo o Božjem obstoju. Ugotovil sem, da me je malo znanja od pravega razumevanja Boga odvedlo, veliko znanja pa me je k Bogu privedlo. Bojim se polovičnega in plitkega znanja, ker je to prevara. Če hočem razpravljati o vprašanju zla, teodiceji, moram iti na oddelek za teologijo in filozofijo, ne pa na oddelek za fiziko, kajti znanstveni argumenti so itak Bogu v prid. Genialni Albert Einstein je zapisal, da je vesolje tako urejeno, da sámo po sebi razkriva absolutno super inteligenco, ki vzdržuje red in harmonijo. A na vprašanje zla kljub temu ne znamo odgovoriti. Vklenjeni smo v verige trpljenja, tako kot so bili gusarji okovani na jambor, o čemer sem bral v drami Satenasti čeveljc francoskega pisca Paula Claudela.
Včasih si želim, da bi bil raje ateist, saj jim zavidam, ko gre za vprašanje Boga in zla. A ugotavljam, da sem pravzaprav zaradi Kristusa že ateist; namreč v odnosu na bogove in vrednote v današnjem svetu, ker ne verjamem v način življenja, ki ga vsiljuje sprevrženi svet udobja in ugodja. Cilj življenja ni blaginja, ampak tudi zorenje duše v trpljenju, kar današnja družba zasmehuje. Strinjam se s teologom Moltmannom, da je lahko samo kristjan dober ateist, ker ne veruje v boga tega sveta, v vraga, ampak živi drugače, po Božje. Ne drži, kar je trdil nemški marksistični filozof Ernst Bloch, ko je ošvrknil kristjane, rekoč, da je lahko samo ateist dober kristjan. Danes je bogov toliko, da te boli glava! Toda zaupati Bogu pomeni vedeti, da ima življenje smisel (Wittgenstein), kar današnji družbi manjka. Smisel ni nekaj, kar je ločeno od življenja, ampak zaradi česar je sploh vredno živeti. Smisel ni metafizičen, ampak etičen. Takšna formulacija razrešuje vprašanje Boga v odnosu do zla in trpljenja v svetu. Ne trdim, da imam odgovor na ta vprašanja, trdim pa, da imam vprašanje za vse takšne odgovore.
Priznam, da se včasih kak samozavestnež repenči, da je dal Boga na žerjavico, ko se zagrizeno bori proti njem, in čaka, kaj bom odgovoril. Nato me vpraša, misleč, da me bo stisnil ob zid: »Če Bog obstaja, od kod potem zlo?« Jaz pa mu vprašanje vrnem: »Če Bog ne obstaja, od kod potem dobro?« Veste, Bog ne zasaja vrta človeških src z rožami, če jih nismo pripravljeni z vodo zalivati.
Avtor: Daniel Brkič
