Pogovor s Kathy Kallick
GLAS KALIFORNIJSKE HRIBOVKE
Kalifornijski bluegrass je v primerjavi s tistim iz Apalačev mehkejši in bolj jazzovski. Da je nekaj posebnega, smo se prepričali že na koncertih Johna Moorea in njegove vizionarske skupine Bluegrass Etc. To upravičeno štejejo med bolj inovativne zasedbe, zavezane kalifornijskemu užitkarskemu zvenu in slogu, ki ga je ustoličil Clarence White. Med kalifornijske ustvarjalke, ki sledijo tradicionalnemu slogu in zato deloma odstopajo od prevladujočega dokaj inovativnega kalifornijskega toka, pa sodita Laurie Lewis in Kathy Kallick. Sodelovali sta pri projektu True Life Blues - The Songs Of Bill Monroe in za svoj prispevek dobili celo grammyja. Slišali smo ju tudi pri nas. V bluegrassu imajo ženske pač pomembno vlogo. S Kathy smo se po telefonu pogovarjali pred nekaj dnevi pred izidom novega albuma.
Verjetno se gre zahvaliti Maybelle Carter iz družinske zasedbe The Carter Family, da so tudi ženski glasovi že zgodaj preplavili radijske valove in utrli pot današnjim izvajalkam, ki jih je razmeroma veliko v prav vseh podzvrsteh countryja. Celo tako slavne pevke, kot je Dolly Parton, se včasih odkrito spogledujejo z bluegrassom in nič nenavadnega ni, če za velike založbe snemajo posladkane radijske uspešnice, v prostem času pa se zaprejo v studio in za kakšno neodvisno hišo posnamejo ploščo bluegrassa. Kathy Kallick v svoji skupini igra kitaro in poje vodilne in spremljevalne vokale, Tom Bekeny igra mandolino in violino ter poje harmonije, Amy Stenberg igra na akustični bas in poje vodilne in spremljevalne vokale, Avram Siegel pa igra na bendžo in kitaro in poje harmonije. Na plošči Walkin’ In My Shoes, o kateri smo v Muski pisali takoj po izidu, je skoraj polovica avtorskih skladb Kathy Kallick, izmed pol ducata priredb pa gre omeniti vsaj ognjevito izvedbo klasične skladbe Billa Monroeja Rocky Road Blues. Prav ta to zasedbo kaže v najboljši luči in daje vedeti, zakaj jo kritiki tako hvalijo in cenijo. Na plošči boste slišali tudi nekatere gostujoče glasbenike, najbolj pa brez dvoma izstopa violina, ki jo virtuozno igra Darol Anger. V bluegrassu je težko ponuditi kaj novega, vendar se na trenutke zdi, da Kathy Kallick velikokrat ob pomoči Avrama Siegela, ki skrbi za še neslišane vložke na bendžu, uspe prav to. V tistih starinskih melodijah najde nove podrobnosti in jih nadgradi oziroma prilagodi času. Seveda ni treba poudarjati, da gre za sijajne in tako rekoč nezmotljive inštrumentaliste. Avram Siegel je na primer na koncertih poznavalce presenetil z dokaj nenavadnim in zelo samosvojim slogom igranja na 5-strunski bendžo, ki bi ga težko sploh s čim primerjali.
Iz osebnih radijskih izkušenj vem, da imajo poslušalci odpor do countryja in bluegrassa, vendar gre vsaj iz bolj tehničnega zornega kota poudariti, da je to dosledno akustična glasba, ki omogoča odlična snemanja brez uporabe kakršnihkoli efektov in drugih studijskih pomagal, zato lahko nudi posebne užitke ljubiteljem dobro posnete glasbe. Glasbila v tej glasbi so si po jakosti zelo različna (najglasnejši je na primer bendžo), zato je snemanje te glasbe prava mala znanost in nič čudnega ni, da včasih tudi vodilne avdiofilske revije zelo naklonjeno pišejo o bluegrassovskih ploščah in jih postavljajo ob bok ploščam jazza. S Kathy Kallick, dobitnico grammyja, smo se srečali na slovenski turneji, ko je nastopila v televizijskem studiu in v novogoriški Perli, ki je v zadnjem desetletju postala pravo koncertno središče za blues, country in podobno glasbo, ki je v Ljubljani skorajda ni slišati.
Najprej nekaj besed o svoji karieri. Poznamo tvojo prijateljico Laurie Lewis.
Rodila sem se v Chicagu in se nato preselila v Kalifornijo, kjer sem se naučila igrati hribovsko glasbo ameriškega severovzhoda, zdaj živim v Oaklandu v Kaliforniji. Z Laurie sva začele igrati bluegrass že v sedemdesetih letih, ko sva imeli skupino, v kateri so na začetku igrale le ženske, kar je bilo nekaj novega in nenavadnega za to glasbo. Pozneje sva ločeno nadaljevali z igranjem bluegrassa z različnimi glasbeniki, sama sem kmalu zbrala skupino, ki je igrala bluegrass s primesmi folka. Pesmi so vključevale tako izvirne izvedbe kot tudi avtorske pesmi posameznih članov skupine. Trenutna zasedba, imenovana The Kathy Kallick Band, obstaja že tri leta in pol.
Povej našim bralcem kaj o svojem repertoarju, ki je zelo zanimiv in za bluegrass kar malce nenavaden.
Veseli me, da se ti zdi mikaven. Tudi sama menim tako. Osnovo predstavljajo moje avtorske pesmi in tradicionalni napevi, ki jih skušamo podati na zanimiv način v okvirih tradicije bluegrassa in countryjevske glasbe. Kot se za to glasbo spodobi, je čutiti tudi vpliv irske glasbe, swinga in jazza. Veliko pesmi, ki jih igramo, so tradicionalni napevi in melodije. Za večino ne vemo niti, kdo jih je napisal. No, kmalu sem si kako pesem izmislila kar sama in njeno zgodbo zapisala v slogu tradicionalnega countryja. Nekaj pesmi je tudi z repertoarja družine Carter, to so namreč za nas korenine countryja. Carterjevi so našli veliko starih ljudskih pesmi - nekatere prihajajo mogoče celo z britanskih otokov in so pripovednega značaja - razširili so jih po vsej deželi in tako se je vse skupaj začelo.Te pesmi torej pripovedujejo zgodbo in takšna so tudi moja avtorska dela.
Album Walking In My Shoes je dobil zelo dobre ocene.
Plošča je posneta že leto dni. Bila je uspešna v Ameriki, kjer je bila deležna tudi pogostega radijskega predvajanja, za kar smo zelo hvaležni, saj ni ravno v navadi, da bi tudi vplivnejše radijske postaje vrtele takšno glasbo. Zdi se mi, da dobro ponazarja zvok naše skupine. Na njej je mešanica originalnih izvedb in priredb, ki smo jim dodali nova besedila ali jih zaigrali kako drugače. Imamo namreč svoj slogan: Vroč bluegrass in sveži izvirniki! In temu preprostemu načelu sledimo za vsako ceno.
V tvojem repertoarju so tudi otroške pesmi. Kje si se jih naučila?
Posnela sem dve plošči s pesmimi za otroke. Glasbo za otroke sem začela snemati, ko sem dobila otroke. Imam trinajstletno hčer, drugi pa je pet let in pol. Album Use A Napkin Not Your Mum je znova mešanica mojih in tradicionalnih otroških pesmi, zaigranih v različnih glasbenih slogih, ki segajo od starodavnih melodij za violino in bendžo do bluegrassa in swinga. To je preprosto zanimiva in privlačna mešanica, ki k poslušanju pritegne tudi odraslega. Večina pesmi je zabavnih in smešnih, nekaj je uspavank, druge pa so bolj poskočne in za ples. Ob Woodyju Guthrieju oziroma njegovi glasbi sem odraščala. Njegove otroške pesmi so mi igrali moji starši, zato so se mi globoko vtisnile v spomin. On je torej tisti ključni vir.
Bluegrass je zelo tradicionalen. Je takšna tudi tvoja skupina?
V bluegrassu je veliko navad in običajev, ki segajo daleč v zgodovino.
V Ameriki je tako v navadi, da se na vsakem bluegrassovskem nastopu
občinstvo burno odzove, ko predstavim glasbenika in povem od kod prihaja. Iz kalifornijskega Berkeleyja prihaja bendžoist in pevec Avram Siegel. Iz Crocketta v Kaliforniji je basistka in pevka Amy Stenberg. O naslednjem glasbeniku ti bom povedala malce več. Igra mandolino in gosli, njegova linija pa gre nazaj dlje kot večina naših. Njegovi predniki prihajajo iz Madžarske, svoja mlada leta je preživel
v Clevelandu v Ohiu, zdaj živi v San Franciscu v Kaliforniji. To je Tom Bekeny. Vsak član skupine je prinesel nekaj svojega. Amy zna na primer najti zanimive pesmi v countryju. Pesem I’d Jumped The Mississippi je prepeval George Jones, ko je v zgodnjih šestdesetih letih izdal razmeroma malo znano bluegrassovsko ploščo. Imela jo je njena mama in jo je vedno znova vrtela ob zibki male Amy. V repertoarju imamo tudi gospel, nabožno glasbo, ki je pomemben del bluegrassa. Nekaj takšnih pesmi sem napisala sama in Avram po navadi v njih igra fingerpicking kitaro, pojemo pa štiriglasno. Vsak član zasedbe ima torej zelo specifično in pomembno, tako rekoč nenadomestljivo vlogo. Tradicije je torej veliko; slišati jo je v vsaki noti!
Literatura, viri in video:
Knjiga CLAWHAMMER STYLE BANJO avtorja Kena Perlmana je ena boljših učnih knjig za vse, ki jih zanimajo razni slogi igranja na bendžo, v prvi meri pa gre za knjigo o starinskem slogu, ki ga je očitno absorbiral tudi Avram Siegel iz skupine Kathy Kallick (musicdispatch.com).
Lomaxov video APPALACHIAN JOURNEY iz cikla založbe Stefana Grossmana v značilnem Lomaxovem slogu z dokumentarnimi avdio-vizualnimi posnetki prikazuje korenine bluegrassa. Alan Lomax je v metodologijo etno-muzikološkega dela vnesel kar nekaj novosti, predvsem pa je veliko delal na terenu, in ni sedel v pisarnah ter narcistično občudoval svoje znanje, kar velikokrat počnejo 'kabinetni poznavalci' (Stefan Grossman's Guitar Workshop, P.O. Box 262, Tonbridge, Kent TN10 3ZP, England; www.guitarvideos.com).
Avdiofilski pogled na akustično glasbo Kathy Kallick, HI-FI Journal (HFJ42/2000, avtor J.W.)
Televizijska koncertna oddaja, posneta 23. marca, 2000 v studiu 2 Televizije Slovenija
Avtor: Jane Weber in Miran Kazafura
