Sosed, ki ga Nesrudin ni preveč maral, je prišel nekega večera na obisk. Prišel je z namenom, da Nesrudina poprosi, da mu posodi osla. Potreboval ga je, da bi nekaj pretovoril na njivo ob koncu vasi. Nesrudinu je bil sosed tako zoprn, da mu nikakor ni želel posoditi osla. Rekel mu je: »Z veseljem bi ti posodil svojega osla, ampak ravno včeraj je prišel k meni brat iz sosednje vasi in si ga je sposodil, da bi pretovoril nekaj pšenice v bližnji mlin. Žal osla ni tukaj.«
Sosed je bil razočaran, saj mu je to prekrižalo načrte. Vseeno pa se je prijazno zahvalil Nesrudinu in se obrnil, da bi odšel. Ko je naredil le nekaj korakov stran, je iz hleva zaslišal oslovo riganje. Nekoliko zmeden se je obrnil k Nesrudinu in ga vprašal: »Sosed, mar mi nisi rekel, da osla ni tukaj?«
Nesrudin pa se je ozrl k sosedu in mu odvrnil: »Prijatelj, komu boš vendar verjel? Meni ali oslu?«
Ljudje imajo zelo močno sposobnost, da se o nečem prepričajo, rečemo celo, da nekdo tako laže, da samemu sebi verjame. Živimo tudi v obdobju lažnivih novic, ki nam ne dajejo gotovosti, ampak ima vsak izmed nas nalogo, da prebira zrno od plevela. To nam jemlje precej moči in pozornosti, ki bi jo sicer lahko namenili čemu drugemu. Vendar je pomembno, da postavimo predse filter, ki ne spusti kar vsakega plevela skozi. Vseeno pa je dobro, če znamo tudi v novicah, ki pridejo do nas, odkriti plati, ki nam sprva niso čisto razvidne. Morda novica z bombastičnim naslovom v sebi skriva tudi kaj dobrega, če smo to pripravljeni videti.
Tako se je tudi v Nesrudinovem kraju razširila razburljiva vest, da se je njegov osel izgubil. Ko so za to novico izvedeli Nesrudinovi sosedi, so se razžalostili. Odpravili so se k našemu učenjaku na dom, da bi mu pomagali poiskati dragocenega osla. Ko pa so prispeli pred hišo, so zagledali Nesrudina, kako se veseli in zahvaljuje Bogu. Vprašali so ga: »Učenjak, mar nisi žalosten, ker se je tvoj osel izgubil?« Nesrudin pa se je le nasmejal in jim rekel: »Pravzaprav sem vesel, da mi je Bog pomagal, da nisem jezdil osla, sicer bi se z njim izgubil še sam!«
Avtor: Robert Friškovec
