V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje z naslednjimi besedami: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«), in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi pa ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem ko religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Molè, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najbolj znamenitih opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem sto tisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem in videl, da je vse to samo slepilo.«
Avtor: Raid Al Daghistani
