»Noben človek ni otok,« je zapisal angleški pesnik in anglikanski duhovnik John Donne v svoji zbirki Pobožnosti ob nepričakovanih dogodkih, za njim pa ponovil nesrečni Ernest Hemingway v romanu Komu zvoni? Misel, da smo, čeprav je to velikokrat skrito pod vodno gladino, vsi del celine, istega kopnega, tudi nepoučenemu ali nevernemu preprosto in jasno razloži, da je vse človeštvo ena sama družina. Po krščansko: da smo vsi ljudje Božji otroci, bratje in sestre, eno samo občestvo.
Čeprav živim blizu Bleda, sem bil na otoku le nekajkrat. Razlog za to je, da nisem prav spreten plavalec in da cena vožnje s »pletno« poštenega Gorenjca peha v pobožnost – seveda v želji, da bi zmogel hoditi po vodi.
Po številu obiskov te »slovenske znamenitosti« me moja žena za en obisk prehiteva. Kot dvanajstletno dekletce je vlekla za vrv zvona želja in prosila Marijo, da bi jaz postal njen mož. Njena prošnja je bila silna, zvonjenje pa tudi, tako da so na otok prihiteli gasilci, misleč, da gori, in precej prestrašenih Blejcev, misleč, da zopet prihajajo Turki. Da bi se izognila škandalu, Marija ni imela druge možnosti, kot da dekletce usliši.
In tako sva, srečno poročena, pred leti prvič skupaj obiskala otok. Na njem k sreči ni bilo ne gasilcev ne Turkov, bili pa so japonski turisti, ki so udrli v cerkev, ravno ko sva molila pred zlatim oltarjem. Vodič je hitel z razlago o zvonu in Mariji, ki bojda uslišuje, Japonci pa so se vzorno postavili v vrsto pred vrv, da sami preverijo, kaj drži in kaj ne. Nisem si mogel kaj. Pristopil sem k vodiču in ga poprosil, naj jim pove, naj bodo pazljivi v prošnjah. Da sva živi dokaz, da Marija sliši tako zvon kot prošnje in da tudi usliši. In ko jim je vodič prevedel moje besede, so se, seveda potem ko so pozvonili, postavili v vrsto in fotografirali še naju, tako da se še danes sprašujem, če morda ne visiva uokvirjena med drugimi trofejami v kaki japonski dnevni sobi.
Da prideš do Marije na otoku, se moraš potruditi ali plačati ceno. Obiska ne zmore in si ne more privoščiti vsak. A Marija, čeprav na videz oddaljena, ni daleč, ni na otoku, saj noben človek ni otok. Blizu je in nas sliši. Ni nam treba ne plavati ne veslati, da bi bili plat zvona.
Nihče ni sam. Nihče tako tudi ne moli sam. Ne more. Ker ni otok. Vedno, ko molim, molim z vsemi vami. Molimo skupaj, torej, združeni v občestvo, v telo. V celino.
Zato ne sprašuj, komu zvoni, niti ne, kdo zvoni in zakaj zvoni. Vedno zvoni tebi in vedno zvoniš ti in vedno zvoni zate!
Avtor: Gregor Čušin
