Vas danes, drage poslušalke, dragi poslušalci, čaka kaj lepega, zanimivega, odgovornega? Če ste tako zgodaj odgovorili pritrdilno, bo dan poln, hitro bo minil in večer bo prinesel zadovoljstvo. Tisti, ki ste le vstali in ne veste, zakaj, razen da ne morete več spati, ste verjetno zastrigli z ušesi. Dan bo za vas tak, kot je bil včerajšnji in kot bo verjetno tudi jutrišnji. V svoji turobnosti se bo vlekel in na koncu, če bi vas vprašali, kako je bilo danes, bi le zavzdihnili, da nič posebnega, tako kot vsak drug dan.
Vsi kdaj pa kdaj to doživimo. Življenje se ujame v ustaljene kolesnice, dolgčas napolni naše življenje in nič več nas zjutraj ne vleče iz postelje. S tem se moramo spopadati in še dobro, da moramo v službo, šolo, na tako ali drugačno delo, poskrbeti za otroka, bolne, ostarele, skrbeti zase, saj nas samo to drži pokonci. Brez tega bi se zaprli vase, izgubili polet. K sreči pridejo spet trenutki, ki nas prebudijo, potegnejo iz utečenosti in nam vlijejo nove moči. Kaj pa, če se nam to vleče, če se preveč navadimo na prekladanje iz dneva v dan, če nas zagrabi tisto obupno prepričanje, da nam življenje ne more nič več dati, če smo siti vsega, vseh in še najbolj sebe, če se zapremo v svoj svet in nočemo iz njega? Kaj pa takrat?
Ni lahko, gotovo je le eno: da bom zelo težko kaj spremenil, če ne bo v meni vsaj malo zaupanja. Francoski mislec J. J. Rousseau je zapisal, da zaupanje dvigne dušo. Brez zaupanja, brez temeljne vere vase in še bolj v koga drugega je težko najti kaj smiselnega v življenju. Poglejmo samo današnje srečneže, ki z vsem nemirom čakajo, da bodo šli h komu na obisk. Brez zaupanja in vere, da bo to srečanje prineslo kaj lepega, se tega gotovo ne bi veselili. Že tako gremo prepogosto z bojaznijo, kako se bo vse skupaj razpletlo. A vseeno zvečer, ko pokličemo nazaj in se zahvalimo za lepe skupne trenutke, vemo, da je bilo to tisto, kar nas je zjutraj spreletavalo globoko v duši, ko smo se odpravljali na obisk. Zaupanje je bilo potrjeno in zato se je še bolj utrdilo. Nismo samo verjeli v tega človeka, zdaj verjamemo tudi vase. Še bolj zaupam sebi, da sem vreden zaupanja.
V današnjem dnevu vam želim vsaj eno srečanje, ki vas bo utrdilo v zaupanju, najprej v drugega in s tem tudi vase. Najprej moramo iti ven, začeti prvi korak, vsaj poklicati, da bo to hrepenenje po zaupanju našlo potrditev.
Avtor: Janez Vodičar
