Pričakovanje poslednjega dne našega sveta se je v vseh kriznih trenutkih človeške zgodovine vedno na novo pojavljalo. Spomnimo se, da je tudi oče slovenske knjige, Primož Trubar bil prepričan, da bo kmalu konec sveta, zato mora svoje ljube Slovence pripraviti, da bodo znali govoriti z nebeškim sodnikom. Najlažje se bodo z njim pogovarjali, če bodo poznali njegovo Besedo, zato mu jo je treba narediti domačo.
Danes pa vemo, da so poslednji časi res oddaljeni in zanje nihče ne ve razen nebeškega očeta. Toda na drugi strani ti trenutki nastopajo že danes, kajti v vsakem obdobju imamo pretrese tako v naravi kot tudi v družbi in seveda prav tako v osebnem življenju. Zato je čisto naravno, da nas zanima, kaj nam prinaša bližnja prihodnost, in je razumljivo, zakaj je od nekdaj cvetel poklic vedeževalk, zakaj radi beremo napovedi dogodkov v družbi in v svetu, zakaj nas zanima, kaj vse nas bo doletelo v osebnem življenju. In tukaj je velika razlika med preroki prihodnosti, ki jih najdemo tudi med znanstvenimi teoretiki, družboslovci in pa seveda med politiki, na eni strani in svetopisemskimi sporočili ter napovedmi na drugi.
Zunajbiblična sporočila želijo imeti prihodnost v oblasti, se na dogodke pripraviti in jih obvladati. Sveto pismo pa o teh dogodkih sicer prav tako spregovori, a so vedno zaviti tudi v simbolnost, v skrivnost. Zato zanje ne vemo, kdaj se bodo zgodili, tudi ne, kdo vse bo njihov dejavnik. A hkrati Božja beseda spregovori o zaupanju v Boga, ki nam pomaga, da se s prihodnostjo soočimo. Biblično razodetje nas opogumlja in nam pravi, naj se ničesar ne bojimo. Res je, da bo marsikaj hudega, pa vendar ostajamo v Božji roki.
V tem je velika razlika med razodetjem prihodnosti ali apokalipso Svetega pisma in zunajsvetopisemskih besedil. Na eni srani ustrahovanje in slepilo, da je vse mogoče imeti v pesti, in na drugi strani tolažba za preizkušnje, ki prihajajo. To ne pomeni, da za naše okolje, svet, družbo in samega sebe nismo odgovorni. Daleč od tega. Utopična zasanjanost, ki danes rada nastopa z novodobsko duhovnostjo, je še nevarnejša za našo prihodnost. Včasih se nam zazdi, da smo podobni orkestru na ladji Titanik, ki kljub potapljanju ladje še vedno veselo igra prav tja do zadnjega trenutka. Treba se je strezniti, zaupati v Boga in z njegovo pomočjo in našo razumnostjo rešiti, kar se rešiti da. To je sporočilo Božje besede ob koncu cerkvenega leta.
Avtor: Edvard Kovač
