V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27).
V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili.
V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli.
Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi.
Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
Avtor: Emanuela Žerdin