Kaj najpogosteje bremeni naše počutje in nam jemlje voljo? Povsem smo si enotni, da je to tesnoba. Psihologi so mnenja, da tesnobo povzročajo nepredelane in nerazrešene infantilne vsebine. Sigmund Freud dodaja, da nismo sami gospodarji pod svojo streho, zato z odpori in obrambnimi mehanizmi vztrajno branimo nekaj, kar bi morali spremeniti. V tesnobi se znajdemo tudi zaradi negotovega občutka, kdo v resnici smo, zakaj nas okolica ne sprejema, kot si želimo. Pogosta je tudi narcisistična motnja, ki je v razcepljenosti med tem, da se kdo sam sebi zdi močan, sposoben, da zmore vse, ter tistim drugim delom sebe, da je zguba, da nič, kar naredi, ni v redu. Navzven so taki ljudje videti samovšečni. Ko so si všeč, so lahko zelo agresivni, toda ko pridejo domov, med štiri stene, se morajo pogosto napiti, da ublažijo tesnobo. Psihiater dr. Borut Škodlar pravi, da je tesnoba eno najtemeljnejših občutij, ki se kaže skozi različne strahove. Že človeško vrženost v svet in to, da nam je dan razum, s katerim poskušamo razmišljati o življenju, smrti, smislu in namenu, zakaj smo tukaj, spremlja tesnoba.
V tesnobo nas lahko kdaj potisne tudi umetnost, recimo znameniti performans Mesni užitek, ki ga je ameriška umetnica Carolee Schneemann prvič izvedla v Parizu leta 1964. Performans prikazuje ekstatično valjanje skupine ljudi med surovimi ribami, perutnino, klobasami, tekočimi barvami in zmečkanimi papirji. Kustosinja razstave je v tem videla »erotični ritual ter ekscesno-hedonistično slavljenje mesa, kar naj bi simboliziralo človeško življenje, temelječe na nagonih«.
Janez Krstnik pa kaže na izvor tesnobe, ki ni psihološke narave. Pravi tole: Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba in obstal na Jezusu, zato lahko pričujem, da je ta Božji Sin, ki odjemlje naše grehe, tudi našo tesnobo in malodušje.
Imamo torej dva konteksta, psihološkega in duhovnega, v katerih občutimo in razlagamo tesnobo. Ker dobiva tesnoba vse večje razsežnosti, smemo sklepati, da postaja tesnoba vse teže obvladljiva tudi zato, ker je ujeta v sindrom zaprtega neba. Ljudje ne verujejo, da se Božji Duh spušča v našo ranljivost, kot oznanja Janez Krstnik. Ker je za mnoge nebo zaprto, svet nima izhodne perspektive; tesnoba postaja povsod navzoča.
Janez Krstnik nas spomni, da skozi odprto nebo prihaja do nas Beseda, ki je Bog. Ta Beseda je drugačna od besed, ki jih govorimo drug drugemu, in je obenem Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Zato velja: tudi če se človek počuti zver in zmes nagonov, lahko v Kristusu sprejme Božje otroštvo, da ga ne more zrušiti še tako nenaklonjena okolica. Nebo, Božji dotik nas doseže, če, kot pravi sv. Pavel: Kličemo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer koli si bodi.
Avtor: Milan Knep
