Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?
Prvi uspešen polet v vesolje je, kot vemo, opravil Jurij Gagarin 12. aprila 1961. V 63 letih, ki so od takrat minila, mu je po podatkih Mednarodne aeronavtične zveze sledilo še 546 moških in 77 žensk iz 47 držav sveta. Doslej se je torej vsega 644 posameznikov oddaljilo za več kot 100 kilometrov od Zemljinega površja. Pa vendar bi lahko rekli, da je število ljudi, ki smo prodrli v skrajne globine vesolja, ogromno, zagotovo nas je na milijone, najbrž celo na milijarde. To smo pač gledalke in gledalci znanstveno-fantastičnih filmov in televizijskih serij – od Mélièsovega Potovanja na Luno iz leta 1902 pa do letošnjega Problema treh teles, ki so ga Američani posneli po romaneskni trilogiji kitajskega pisatelja Liu Cixina.
A kaj natanko hočemo videti, ko gledamo znanstveno-fantastiko? Nas tu intrigira predvsem prikaz osupljive futuristične tehnologije? Nas nemara privlači radikalna tujost inteligentnih bitij, ki jih bomo srečali na drugem koncu galaksije? Gre morda za eksplozije barv in zvokov, ki jih ti filmi najdevajo na oddaljenih svetovih? Ali pa nam navsezadnje sploh ne gre za prihodnost, ampak raje za kritičen premislek o naši lastni sedanjosti, ki jo z vsemi njenimi zagatami vred znanstveno-fantastični žanr tako rad alegorizira in potem slika družbene utopije in distopije, ki bi jih utegnila prinesti prihodnost?
To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Zavoljo lažje orientacije po širokem polju znanstveno-fantastične kinematografije pa smo se skušali omejiti predvsem na tiste izdelke sedme umetnosti, ki so jih v zadnjih stotih letih posneli v Sovjetski zvezi oziroma v Rusiji. Pri tem nam je pomagala kulturologinja in predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Natalija Majsova.
Naša gostja se namreč posveča raziskovanju sovjetskega oziroma ruskega znanstveno-fantastičnega filma, svoja spoznanja in uvide pa je strnila v dveh intrigantnih monografijah: v knjigi Konstruktor, estetika in kozmonavt : vesolje v sodobni ruski kinematografiji iz leta 2017 ter v delu Soviet Science Fiction Cinema and the Space Age : Memorable Futures (se pravi Sovjetska znanstveno-fantastična kinematografija in vesoljska doba : spomina vredne prihodnosti), ki je pred tremi leti izšlo pri ameriški založbi Lexington Books.
Foto: reklamni poster, ki ga je za film Stalker Andreja Tarkovskega izdelal Vladimir V. Časkov, izrez (Wikipedija)
