Z današnjim dnem Slovenija končuje svoje drugo polletno predsedovanje Evropski uniji. Jutri bo predsedovanje Svetu EU prevzela francoska vlada. Med uspehe predsedovanja štejemo denimo uspešen zaključek več kot 20 zakonodajnih pogajanj z Evropskim parlamentom, prav tako vnovično krepitev razprave o širitveni politiki Unije, kjer pa pričakovano resnejšega vsebinskega napredka ni bilo.
Komentar Matjaža Trošta o slovenskem predsedovanju Svetu EU
Z današnjim dnem Slovenija končuje svoje drugo polletno predsedovanje Evropski uniji. Jutri bo predsedovanje Svetu EU prevzela francoska vlada.
Med uspehe predsedovanja štejemo denimo uspešen zaključek več kot 20 zakonodajnih pogajanj z Evropskim parlamentom, prav tako vnovično krepitev razprave o širitveni politiki Unije, kjer pa, kot v komentarju razmišlja Matjaž Trošt, pričakovano resnejšega vsebinskega napredka ni bilo.
Neuspešnih predsedovanj Evropski uniji ni, saj gre pri ocenah tudi za bonton med bolj kot ne enakopravnimi članicami povezave. Ugotavljamo pa, da je slovensko predsedovanje Svetu Evropske unije izpadlo bistveno drugače v vsebinskem, birokratskem smislu, kot v tistem pogledu, ki ga večina opazi. Za to se lahko zahvalimo neprimernim, prepirljivim objavam predsednika vlade na socialnem omrežju, kjer se je zapletal z neprimernimi, nedostojnimi očitki tujim novinarjem, voditeljem držav in organizacij. In to je tisto, kar tudi z resolucijo Evropskega parlamenta javnodiplomatskega ostane v spominu bruseljskega medijskega in političnega korpusa.
V tem pogledu sta dva obraza tega predsedovanja še toliko bolj izrazita. Trud diplomatov, ki so zelo uspešno vodili postopke in pogajanja v Bruslju, je v javnosti zasenčilo neprimerno komuniciranje tistih, ki pri predsedovanju niti nimajo formalne funkcije. Kljub koordinacijski naravi, je predsedovanje Svetu EU seveda priložnost za voditelje, da ga začutijo, izkoristijo. Milo rečeno, tega slovenska vlada ni storila, še več, večkrat se je po orbanovsko lotila iskanja zunanjega sovražnika v Bruslju ali v evropskih poslankah in poslancih. V Budimpešti ali Varšavi večkrat za svoje napake krivijo Bruselj ali predsednika Macrona, nekaj podobno abotnih pristopov smo bili deležni tudi pri nas.
V tem pogledu bo prav zanimivo opazovati, kako se bodo v letu predsedniških volitev vodenja Unije lotili v Franciji, kjer je predsednik Macron pred leti uspel z izrazito proevroposkim volilnim nastopom, prepirljive in Bruslju-vseočitajoče pristope pa je prepustil neuspešni kandidatki skrajne desnice.
