Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glasbena oddaja prinaša koncerte različnih glasbenih zvrsti s področja slovenske in svetovne popularne, jazzovske, tudi klasične glasbe.
Glasbeni urednik Jane Weber in gost večera Goran Dekleva vam predstavljata Dylanovo glasbo, posneto za ploščo Time Out of Mind. V oddaji je ob ključnih skladbah tudi nekaj manj znanih skladb in inačic. Slišati je tudi nekaj referenc iz zgodovine popularne in ljudske glasbe, Dylanova plošča Time Out of Mind iz leta 1997 je dobila 3 grammyje in sodi med glasbenikove ključne stvaritve.
V Sobotnem glasbenem večeru urednik Jane Weber poglobljeno analizira širok razpon glasbenih del, predvaja posnetke pomembnejših koncertov domače in tuje glasbene produkcije, prireja žive koncerte in ureja neposredne prenose. Ob sobotah ob 200.00 na Prvem.
Alan Lomax je bil eden največjih zbiralcev ljudske glasbe in dobitnik ameriškega državnega priznanja na področju umetnosti [Presidential Award for the Arts], njegov oče, John A. Lomax, pa je bil prvi opaznejši zbiralec ameriške ljudske glasbe. Sad njunega sodelovanja sta knjigi Our Singing Country ter Folksong USA, ki še danes sodita med najvznemirljivejše in najobsežnejše zbirke ameriških pesmi. O Lomaxu ste v naših oddajah že slišali, tokrat pa bo tekla beseda o terenskih posnetkih Alana Lomaxa iz leta 1959. Alan Lomax je zapustil Harvard in sledil očetu, ki je snemal glasbo ob reki Brazos in na zaporniških kmetijah, sam pa se je odpravil v North Woods in New Orleans, v Mehiko in na Haiti, prvi je preučeval britansko, špansko in italijansko popularno glasbo ter za založbo Columbia Records zbiral posnetke iz Svetovne knjižnice ljudske glasbe [World Library of Folk Music]. Že kot dvajsetletnik je prevzel arhive ljudskega izročila v Kongresni knjižnici. Sicer pa je pisal tudi scenarije za radio, produciral dokumentarne oddaje za domače in tuje radijske hiše, snemal plošče in baladne opere z novo generacijo pevcev folka, in mnogi izmed njih so uspeli prav zaradi sodelovanja z Lomaxom. Od leta 1950 je skoraj nepretrgoma delal za BBC; pošiljal jim je posnetke in ustvarjal ter pisal radijske programe in oddaje. Vabimo k poslušanju posnetkov, ki jih je Alan Lomax naredil leta 1959 za založbo Atlantic. Gre za ene prvih stereofonskih terenskih posnetkov v zgodovini etnomuzikologije. Želimo vam prijetno poslušanje.
Ameriški pevec in kitarist Eric Bibb velja za enega najboljših pevcev in izvajalcev akustičnega bluesa z močnim vplivom folka, ljudskih balad, spiritualov in podobne glasbe. Njegova kariera se razteza čez petdeset let. Doslej je nanizal več kot 30 studijskih albumov z različnimi zasedbami. Eric Bibb - pri nas je o njem največ pisal Zdenko Matoz v časniku Delo - je v Sloveniji prvič gostoval maja 2005 na sklepnem festivalu ob koncu prve sezone mednarodnega blues festivala pri Postojnski jami. Rodil se je leta 1951 v New Yorku, glasbeno kariero pa začel v Evropi. Glasba mu je bila dobesedno položena v zibelko, kajti oče Leon Bibb je bil pevec v gledališču in član newyorške folk scene v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ericov stric je bil skladatelj in jazzovski pianist John Lewis iz zasedbe Modern Jazz Quartet, ki je pred desetletji nastopila tudi pri nas. Družinska prijatelja sta bila tudi znamenita borca za pravičnost in svobodo Pete Seger in Paul Robeson, ki je bil Ericov boter. Oba je ameriški režim preganjal zaradi njunega boja zoper družbene krivice. Ko je bil star sedem let, je Eric Bibb dobil prvo kitaro, ki je bila kovinska akustična kitara. Ker je odraščal s številnimi glasbenimi talenti, je od mnogih umetnikov prejemal nasvete. Ko je imel 11 let, se je z Bobom Dylanom pogovarjal o igranju kitare. Dylan mu je svetoval, naj igra preprosto in pozabi na vse tiste okraske. Vabljeni k poslušanju. Poleg igranja je bil zasvojen tudi s poslušanjem glasbe. Zato je včasih v svojih najstniških letih navidezno zbolel, da mu ni bilo treba v šolo. Ko se je domača hiša spraznila, pa je poslušal plošče - tako različne glasbenike, kot so Odetta, Joan Baez, New Lost City Ramblers, John Hurt, Big Bill Broonzy, Josh White, Huddie Ledbetter, Blind Willie Johnson in drugi.
Trio Bluegrass Etc. (kitarist in mandolinist John Moore, bendžoist in goslač Dennis Caplinger in basist Wally Barnick) na koncertih zveni tako sveže, da nehote spominja na najboljše nastope Billa Monroeja in drugih velikanov bluegrassa. Glasba te odlične zasedbe je dosledno podrejena jasnim in strogim zahtevam bluegrassa. Izumitelj te razmeroma mlade zvrsti, Bill Monroe, je bil sijajen glasbenik. Vedel je, da mora biti v bluegrassu navzoča popolna tehnika z veliko občutkov. Prav taka pa je tudi glasbena vizija Johna Moora in njegovih prijateljev. Moorova kitara skoraj nikoli ni v ospredju, a njene strune zvenijo, kot da bi nanje brenkal Riley Puckett ali kakšen drug kitarist iz zakotne hribovske vasice; nič manj razburljivo ni tudi virtuozno igranje drugih dveh glasbenikov. Glasba skupine Bluegrass Etc. je izjemno zanimiva tudi po vokalni plati. Radi jo boste poslušali vsi, ki prisegate na ubrano petje skupine Crosby, Stills & Nash, prinaša pa tudi privlačen repertoar pesmi, kot so: Oklahoma Borderline, Jamaica Farewell in Ridin’ My Thumb To Mexico, ki se jim bluegrassovska zvočna preobleka še kako prilega. Trio Bluegrass Etc. je po mnenju navdušencev in kritikov ena najboljših zasedb v današnjem bluegrassu, glasbeni zvrsti, ki jo pri življenju ohranjajo tako karizmatični in vplivni glasbeniki, kot so dobroist Jerry Douglas, mandolinist David Grisman, bendžoist Bela Fleck in kitarist David Grier. Oddaja, ki jo ponujamo, je lepa priložnost za srečanje z mogoče najbolj hedonistično zvrstjo ameriške glasbe. Igra vam trio Bluegrass Etc.
Sobotni glasbeni večer za vas ureja glasbeni urednik Jane Weber. Ob tej priložnosti je izbral prav poseben koncert bluza, countryja, roka in podobne glasbe. Igral vam bo trio, ki ga vodi Alvin Youngblood Hart, več pa po naši sobotni instrumentalni temi, znani v svetu džeza in bluza. Alvin Youngblood Hart se je rodil v Kaliforniji, del svoje mladosti pa je preživel v državi Misisipi v deželi svojih prednikov, kar ga je glasbeno zaznamovalo, saj gre za pokrajino, kjer so doma korenine ameriškega bluza in countryja. Tu so domovali Jimmie Rodgers, Charley Patton, Robert Johnson, Tommy Johnson in številni drugi pomembneži. Že ob objavi prvega albuma Big Mama's Door leta 1996 so Hartu pohvale pošiljali številni priznani glasbeniki: med drugimi Bob Dylan, Eric Clapton in Mick Taylor. Poleg priznanja kolegov in kritikov, ki so ga nemalokrat imenovali kar »glasbenik glasbenikov«, je Alvin Youngblood Hart dobitnik številnih priznanj in nagrad. Dobil je gremija, postal je WC Handy Blues Winner, pa dvakratni zmagovalec revije Living Blues in prejemnik nagrade za najboljši album po mnenju kritikov džezovske revije Downbeat. Leta 2005 je izdal, po njegovih besedah, najboljši album v svoji karieri. Album z naslovom Motivational speaker se opira na zvoke električnih kitar ter glasbene zamisli, ki so neizčrpen vir navdiha vsem generacijam kitaristov, ki šele prihajajo na prizorišče. Hart je živo sodeloval z glasbenimi velikani, kot sta Bo Diddley in Taj Mahal. Eno največjih priznanj v svoji bogati karieri pa je doživel leta 2008, ko ga je Gary Moore povabil k sodelovanju na živih nastopih in je njegovo skupino povabil na obsežno turnejo po Nemčiji. Harta boste nocoj slišali v posebni luči, saj ne bo igral samo bluza. Med drugimi boste slišali skladbe avtorjev, kot so Blind Willie Johnson, Johnny Paycheck, Doug Sahm, Neil Young in Bob Dylan. Ta imena govorijo o širokem glasbenem obzorju. _________________________________________ SEZNAM SKLADB KONCERTA: BIG MAMA'S DOOR (MIGHT RETURN) NOBODY'S FAULT BUT MINE (BUND WILLIE JOHNSON) JUST ABOUT TO GO LAWD, l'M JUST A COUNTRV BOY IN THIS GREAT BIG FREAKY CITY (DOUG SAHM) HOW LONG BEFORE I CHANGE MY CLOTHES HELLUVA WAY (FOR A MAN TO MAKE A LIVIN') WHERE THE FUN IS MEANEST JUKEBOK IN TOWN (JOHNNY PAYCHECK) STOMP DANCE ELECTRIC EEL WATCHIN' BRIAN JONES JUST LIKE A WOMAN (BOB DYLAN) WHITE LINE (NEIL YOUNG) MR. SOUL (NEIL YOUNG) THE WORM (ANDV FRASER − PAUL RODGERS) MOTIVATIONAL SPEAKER MY WORLD IS ROUND SWAY (MICK JAGGER − KEITH RICHARDS) Avtor glasbe in besedil: Alvin Voungblood Hart, pri preostalih so avtorji zapisani v oklepaju za naslovom skladbe.
Pevec, pisec pesmi in kitarist Joe Ely se je rodil leta 1948 v Amarillu v Teksasu. Burno glasbeno kariero je začel v skupini The Flatlanders, danes pa snema za veliko založbo MCA Records in izvaja špansko obarvano različico countryja s kitaristom flamenka v ospredju. Leta 1958 se je s starši preselil v Lubbock, v mesto, v katerem so pred njim začeli uspešne kariere Buddy Holly, Roy Orbison in Waylon Jennings. Kmalu so ga prevzele pesmi Buddyja Hollyja, vendar dolgo sploh ni vedel, da je bil ta sijajni glasbenik iz Lubbocka. V mestu je bila zelo močna baptistična skupnost. Z rock’n’rollom ni hotela imeti nič skupnega. Joe Ely je ustanovil prvo skupino kot trinajstletnik. Z njo je izvajal mešanico countryja in rhythm & bluesa. Že v srednji šoli je začel odkrivati skrivnosti potepuškega življenja, o katerem je bral v romanih Jacka Kerouaca in v pesmih Woodyja Guthrieja. Leta in leta je izvajal rock in tu pa tam skušal koga s skupino The Clash na čelu navdušiti za različne zvrsti teksaške in mehiške glasbe. Prvenec je izdal leta 1977, doslej pa je posnel vrsto solističnih albumov. Leta 1980 se je spoprijateljil s člani skupine The Clash in jih kot gost spremljal na obsežni turneji; rezultat te turneje je sijajna in po mnenju kritikov ena najboljših koncertnih plošč rocka z naslovom Live Shots, nekoč dosegljiva tudi v naši domači licenčni ponudbi. Elyjeva plošča Letter To Laredo iz leta 1995 je bila v marsičem prelomna. Ely je bil vedno znan kot sijajen izvajalec pesmi drugih avtorjev - rad je prepeval pesmi Butcha Hancocka in Jimmieja Dala Gilmorja -, prav na ploščah Letter To Laredo in predvsem Twistin' In The Wind pa se je izkazal tudi kot odličen avtor. Colin Larkin in njegovi sodelavci so v Guinnessovi enciklopediji popularne glasbe zapisali, da je Joe Ely eden pomembnejših ameriških glasbenikov v devetdesetih letih, znan tudi po odličnih koncertih. Poslušajte posnetek koncerta iz ljubljanskega Cankarjevega doma. Joe Ely je s svojo skupino tam nastopil 20. aprila 1998. Želimo vam prijetno poslušanje.
V Sobotni glasbeni večer prihaja kantavtor Jani Kovačič, ki ga javnost pozna predvsem po hitih, kot so Delam, Revolucija in Jaz grem gor na Škofljico. Za stereotipom junaka uporniške mladine se skriva izjemno razgledan literat in glasbenik, ki je v skoraj pol stoletja ustvarjalne poti posegel po raznovrstnih glasbenih žanrih, raziskoval in prirejal je pesmi domačih in tujih avtorjev iz različnih zgodovinskih obdobij od srednjega veka do danes, obenem pa nenehno razvijal svoj lastni umetniški izraz. Njegove skrite ustvarjalne strani nam pomagajo razkrivati Milena Mileva Blažić, Boris A. Novak, Drago Mislej Mef, Vita Mavrič, Jaka Pucihar in Primož Vidovič. Oddaja je nastala na podlagi štiridelnega niza oddaj Pesem v žepu, posvečenega Janiju Kovačiču ob njegovi 70-letnici.
Koncert POLETNA NOČ – “Srečen Dan” (Posnetek prireditve) V Sobotnem glasbenem večeru na Prvem, ki ga za vas ureja Jane Weber, je na vrsti prav posebna oddaja. Gala koncert Poletna noč, ki ga vsako leto organizira RTV Slovenija skupaj s Festivalom Ljubljana, je tradicionalna prireditev s prijetnim, nostalgičnim pridihom Slovenske popevke. V zadnjih letih smo jo posvetili Atiju Sossu, Majdi Sepe, Eldi Viler, Elzi Budau, Mojmirju Sepetu, Dušanu Velkaverhu, Juretu Robežniku, Tadeju Hrušovarju in drugim. Poletna noč je slovenski glasbeni prostor obogatila s številnimi pevskimi zvezdami in s še številnejšimi skladbami. Marsikatera je postala in ostala uspešnica za vse generacije. Letošnja Poletna noč je posvečena kantavtorju Tomažu Domicelju. Prvi program Radia Slovenija je sodeloval v neposrednem radijskem prenosu in videopretakanju, in sicer v torek, dvajsetega junija. Ob številnih priznanih vokalnih solistih so bili na odru Kongresnega trga v Ljubljani Simfonični orkester, Big Band ter Mladinski pevski zbor RTV Slovenija pod taktirko maestra Patrika Grebla. Voditeljica večera je bila Miša Molk. Solisti so bili: Alenka Godec, Alfi Nipič, Anika Horvat, Damjana Golavšek, Dominik Kozarič, Gojmir Lešnjak - Gojc, Hamo, Helena Blagne, Jan Plestenjak, Lara Baruca, Marko Vozelj, Mitja Ferenc, Neisha, Nina Pušlar, Nina Strnad, Nuška Drašček, Saša Lešnjek, Simona Vodopivec Franko, Tinkara Kovač, Tokac in Tomi Meglič. Posebni gost je bil Tomaž Domicelj. Dirigent je bil Patrik Greblo, igrala sta Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija, pel Mladinski pevski zbor RTV Slovenija, voditeljica je bila Miša Molk in režiser Aljaž Bastič. Tonska mojstra sta bila Matjaž Mastnak in Tadej Tadič, glasbeni producent Rok Lopatič, asistenti Jože Lap, Liam Samsa in Damir Ibrahimkadić, vodja reportažnega avtomobila Dragan Petkovšek, tehnični producent Grega Peterka in urednik prenosa Jane Weber. Urednica glasbenega uredništva prvega programa je Simona Moličnik.
V terminu Sobotnega glasbenega večera je gostovala oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je potekala v živo na 51. mednarodnem folklornem festivala v Beltincih. To je bil tretji festivalski večer, odprt za etno glasbo. Potekal je v dvorani Kulturnega doma Beltinci. Koncert so ustvarili: - Marko banda, - inštrumentalna zasedba Akademske folklorne skupine France Marolt, - Iamburaši iz Beltincev, - glasbena skupina Noreia. Večer sta z besedo prepletla Boštjan Rous in Simona Moličnik.
V Sobotnem glasbenem večeru urednik Jane Weber poglobljeno analizira širok razpon glasbenih del, predvaja posnetke pomembnejših koncertov domače in tuje glasbene produkcije, prireja žive koncerte in ureja neposredne prenose. Oddaja prinaša pesmi teksaškega kantavtorja Townesa Van Zandta v prevodih slovenskih pesnikov. Slišali boste tudi nekaj priredb Van Zandtovih klasik. Nekatere so se uvrstile visoko na ameriške lestvice.
Sobotni glasbeni večer, ki ga za vas ureja Jane Weber, je nocoj krajši kot po navadi. Po 21. uri bomo namreč prenašali Melodije morja in sonca, do takrat pa vam v poslušanje ponujamo koncert akustičnega bluza in podobne glasbe. Hans Olson se je rodil leta 1952 in danes sodi med ugledne glasbenike iz Phoenixa. Leta 1994 je nastopil v ljubljanskem klubu K4, mi pa smo ga posneli za Radio Slovenija. Olson se je za glasbeno kariero odločil, ko je spoznal glasbo Johnnyja Casha. Nastopil je v klubu K4 v Ljubljani kot gost večera, ki ga je za nas pripravil Chris Cacavas s svojo rokovsko skupino. Hans Olson je na koncertu izvajal svoje lastne skladbe, segel pa je tudi po repertoarjih avtorjev in močnih stilistov, kot so, ali so bili: Tracy Chapman, Tom Waits, John Lee Hooker, Brownie McGhee, Elmore James, Skip James in drugi. Koncert Hansa Olsona je 23. marca 1994 posnel Borivoj Savicki.
Na Prvem vam nocoj v poslušanje v oddaji, ki jo ureja Jane Weber, ponujamo prav poseben koncert iz ljubljanske Hale Tivoli. Kitarist, pianist, orgličar, pevec in avtor skladb John Mayall se je rodil 29. novembra leta 1933 v angleškem mestecu Macclesfield. Njegov oče je bil kitarist in ljubitelj jazzovske glasbe, zato ni čudno, da je tudi John hitro pokazal navdušenje nad glasbo. A večji vpliv kot jazzovski glasbeniki takratnega časa so na nadobudnega Johna naredili temnopolti ameriški bluesovski glasbeniki in prav blues Johna Mayalla spremlja še danes. V oddaji torej nastopajo John Mayall in The Bluesbreakers! Prav Mayall in njegova skupina sta zaslužna, tako piše Luka Sraka, da je ameriška blues glasba dosegla širšo popularnost v Veliki Britaniji in Evropi, v njej pa so se kalili nekateri najboljši blues in bluesrock glasbeniki. Svoj prvi album je skupina The Bluesbreakers izdala davnega leta 1965, skupno pa se jih je nabralo več kot 40. In kdo so bili omenjeni blues in bluesrock glasbeniki, ki so igrali ob boku Johna Mayalla? Kot prvi je bil to znameniti kitarist Eric Clapton, ki je pozneje zaslovel s skupino Cream ter nato kot samostojni glasbenik. Claptona je nasledil Peter Green, ki je po izstopu iz skupine The Bluesbrakers ustanovil znamenito skupino Fleetwood Mac. Peter Green in John Mayall sta znana tudi kot velika ljubitelja glasbe Roberta Johnsona in Otisa Rusha. Ob boku Johna Mayalla je igral tudi Mick Taylor, ki je nekaj časa igral tudi s skupino Rolling Stones, tu pa so še številni drugi. John Mayall je s skupino The Bluesbrakers aktiven še danes in še hodi na turneje. Želimo vam prijetno poslušanje koncerta iz Hale Tivoli. Tonski mojster je bil Zoran Crnkovič.
Sobotni glasbeni večer je nocoj nekoliko krajši kot po navadi. Vrtimo prav poseben koncert in to v celoti. Jeffrey Lee Pierce in Cypress Grove sta 6. novembra 1994 nastopila v ljubljanskem mladinskem gledališču in predstavila svojo vizijo bluesa in podobne glasbe. Med drugimi boste slišali skladbe Charleyja Pattona, Boba Dylana in Willieja Nelsona, pa tudi tri Pierceove avtorske skladbe, napisane za njegovo skupino The Gun Club, ki smo jo pred desetletji slišali na Drugi godbi. Več informacij o repertoarju koncerta najdete na naši spletni strani. Oddajo je pripravil Jane Weber in vas vljudno vabi k poslušanju. Igrata vam Jeffrey Lee Pierce in Cypress Grove. Več o repertoarju pa spodaj: Jeffrey Lee Pierce (As Ramblin’ Jeffrey Lee) – Koncert v ljubljanskem Mladinskem gledališču nedelja, 6. november 1994. I. Trak (G-33318 – 31’40”) 1. St. Louis Blues (W.C. Handy/Arr. by J.L. Pierce & Cypress Grove) 2. Pony Blues (Son House or Charlie Patton) 3. Titanic Blues (Trad. blues song) 4. Sto' Gallery Blues (Trad. blues song) 5. My Black Mamma (James McCoy) 6. John Henry (Trad.) 7. Jap Girl (Trad. blues song) 8. Crawl Out Your Window (Bob Dylan) 9. John Hardy (traditional/arranged by Jeffrey Lee Pierce) II. Trak (G-33319 – 30’30”) 1. Mother Earth (Jeffrey Lee Pierce) 2. Lucky Jim (Jeffrey Lee Pierce) 3. It's Not Supposed To Be That Way (Willie Nelson) 4. Ruby Don’t Take Your Love To Town (Mel Tillis) (Skladbo je posnel tudi Kenny Rogers) 5. Long Long Gone (Frankie Lee Sims) 6. I Am A Rock (Paul Simon) 7. The Breaking Hands (Jeffrey Lee Pierce) Koncert je posnel: Januš Luznar, Radio Slovenija. Izvršna produkcija, urednik: Jane Weber, Radio Slovenija.
Na prvem programu Radia Slovenija vam nocoj v oddaji, ki jo ureja Jane Weber, v poslušanje ponujamo ljubljanski koncert pred kratkim umrlega kantavtorja Guya Clarka. Posnetek iz leta 1995 ima izjemno zgodovinsko vrednost, saj gre za ključnega avtorja v ameriškem kantriju. Guy Clark je ob Townesu Van Zandtu eden najpomembnejših kantavtorjev, kar smo jih slišali na slovenskih odrih. Med njegove vzornike pa sodita tudi pevec bluesa Lightnin' Hopkins in songster Mance Lipscomb, ki smo ju v naših oddajah na Prvem že predstavili. Glasba Guya Clarka temelji na hribovskih baladah, v njej pa je včasih čutiti tudi vpliv bluza iz Teksasa. Pesmi iz repertoarjev Mancea Lispcomba in Lightnina Hopkinsa smo v Ljubljani slišali še na koncertih Steva Earla in Townesa Van Zandta. Seveda je vsakemu kolikor toliko glasbeno razgledanemu poslušalcu takoj jasno, da sta bila Hopkins in Lipscomb kljub razmeroma preprosti glasbi tako zahtevna kitarista, da je njune kitarske trike težko posnemati. Našteti trubadurji so zato skušali poustvariti vsaj osnovno razpoloženje, ki veje iz Hopkinsove in Lipscombove glasbe, niso pa se preveč trudili posnemati kitarskih slogov. V to druščino vsekakor sodi tudi Joe Ely, ki smo ga tudi snemali za našo oddajo. Igral vam bo Guy Clark, z basom in spremljevalnim glasom pa ga bo podpiral njegov sin Travis. Pisalo se je leto 1995.
Sobotni glasbeni večer na Prvem - ureja ga Jane Weber - je v znamenju čikaškega bluesa. Junior Wells je umrl kmalu po ljubljanskem koncertu leta 1996. Posnetki s te turneje so pred kratkim izšli pri veliki založbi Columbia, med njimi je tudi skladba Sweet Sixteen, ki jo je na koncertu v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma na trak zapisal Zoran Crnkovič in po zvočni kakovosti močno izstopa. Pa poglejmo v zgodovino: Wells je v drugi polovici štiridesetih let osvojil čikaško glasbeno sceno. Kot nadarjen orgličar in humorist si je kmalu pridobil naklonjenost uglednih bluesovskih glasbenikov, kot so bili Tampa Red, Big Maceo in Sunnyland Slim. Sodeloval je s številnimi znanimi glasbeniki, pomembno je njegovo sodelovanje z Muddyjem Watersom, še bolj pa s kitaristom Buddyjem Guyjem. Z njim je leta 1965 posnel album Hoodoo Man Blues, ki še danes velja za merilo pravega čikaškega bluesa, v veliki meri pa tudi napoveduje konec njegovega zlatega obdobja. Wellsova diskografija je obsežna in zanimiva.
Oddajo posvečamo trobentaču Dušku Gojkoviću. Duško Gojković je veliko sodeloval tudi z našim orkestrom in z Jožetom Privškom. Skupaj so koncertirali in tudi studijsko snemali. Za oddajo smo izbrali odlomka iz dveh skupnih koncertov, ki ju hranimo v našem radijskem arhivu: Jazz festival Ljubljana leta 1971 ter Zeleni abonma s Simfoničnim orkestrom in Big Bandom RTV Slovenija leta 2003.
Poslušamo posnetek koncerta jazzovkse pevke in skladateljice Mirne Bogdanović, ki je aprila 2023 z Big Bandom RTV Slovenija nastopila v Siti teatru v Ljubljani. Orkester je vodil Lojze Krajnčan.
Novembra leta 1997, ko se je tedaj dvainšestdesetletni Eddy Clearwater, v svetu bluza so ga klicali “The Chief”, vrnil na glasbeno prizorišče z novo ploščo in obsežno evropsko turnejo, je bila pri nas burna bluzovska ponudba. Radio Slovenija je takrat posnel vrsto bluzovskih koncertov. Bluz Eddyja Clearwaterja ima korenine v čikaškem bluzu petdesetih let in zapuščini glasbenikov, kot so bili Magic Sam, Freddy King in Luther Allison. Clearwaterjeva glasba je bila v drugi polovici devetdesetih sveža kot še nikoli. Plošča Mean Case Of The Blues je polna presunljivega molovskega bluza. Poleg skladb klasičnega bluza ste na koncertu lahko slišali tudi kako bolj rockabillyjevsko, funky in celo country skladbo, saj je šlo za eklektičnega glasbenika, ki je rad presegal meje med glasbenimi slogi. Kitarista in pevca Eddyja Clearwaterja, znanega po razuzdanih koncertih, polnih kitarskih ukan in odrskega blišča, so na koncertu v Novi Gorici spremljali kitarist John Hill, basist Noel Neal in bobnar Jerry Porter. Uživajte v koncertu za ljubitelje pravega barskega bluza! Podobno glasbo je pred desetletji igral Muddy Waters
Glasbena oddaja prinaša koncerte različnih glasbenih zvrsti s področja slovenske in svetovne popularne, jazzovske, tudi klasične glasbe.
