Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glasbena oddaja prinaša koncerte različnih glasbenih zvrsti s področja slovenske in svetovne popularne, jazzovske, tudi klasične glasbe.
Radio Koper se ob prvi obletnici smrti spominja izjemnega primorskega avtorja številnih zimzelenih skladb. Na koncertu v spomin Enza Hrovatina, ki ga bomo na radiu v soboto, 2. decembra, ob 20-ih neposredno prenašali iz kulturnega doma v Izoli, bodo nastopali Drago Mislej - Mef, Rudi Bučar, Gregor Ravnik, Kompanija Izolana, Martina Feri, Manica Smrdelj, Stevo Vujić in Lean Kozlar Luigi. Enzo Hrovatin je bil pevec, kitarist in avtor skladb skupine Faraoni, ene najuspešejšnih skupin pri nas, ki je kar trikrat slavila na odru festivala Melodije morja in sonca. Prenos so pripravili na Radiu Koper.
V Sobotnem glasbenem večeru, ki ga ureja Jane Weber, nocoj gostimo angleškega kantavtorja Allana Taylorja. Njegov koncert smo pred 30-imi leti posneli v ljubljanskem klubu K4, nocoj pa ga bomo prvič predvajali v celoti.Allan Taylor je v svoji petdesetletni karieri izdal celo vrsto hvaljenih albumov. Pri sedemnajstih letih mu je v roke prišel roman Na cesti beatnika Jacka Kerouaca in mu za vedno spremenil pogled na življenje. Tedaj se je prepustil cesti in na njej vztraja še danes, je zapisal Gregor Bauman. Vmes je po naključju postal celo tour menager Boba Marleyja, oder pa si je delil z glasbeniki, kot so: Eric Andersen, Tom Paxton, David Crosby, Emmylou Harris in skupina Fairport Convenction.
Vieux Farka Touré, sin legendarnega malijskega kitarista Alija Farke Touréja, je zahvaljujoč umetniški globini svojih skladb kot tudi izjemno energičnim in sproščenim nastopom živo tudi sam povsod po svetu, kjer je nastopal, pustil trajen vtis. Edinstven način igranja kitare, ki črpa navdih iz zemeljske surovosti Malija, je odigran na šestih strunah in v osnovni zasedbi z basom in bobni, zaradi česar se ga je prijel vzdevek ”Jimi Hendrix Sahare”. No, v intervjuju za Radio Slovenija je Toure pred koncertom povedal, da so nanj med drugimi vplivali John Lee Hooker, B.B. King in Carlos Santana. Na njegovih koncertih lahko slišimo korenine bluesa, in novinarji so zapisali, da zato tudi rock'n'roll izvira iz Afrike. A moramo vedeti, da so malijski glasbeniki veliko poslušali ameriško glasbo in da je šlo tudi za vplive iz Amerike, ki so jih Malijci vzeli za svoje. Blues ima tudi malijske korenine, vendar se je dokončno oblikoval v ZDA, kar lepo v svojih delih argumentira avstrijski etnomuzikolog Gerhard Kubik. Koncert za glasbene sladokusce in ljubitelje Druga godbe.
Portret Hanka Williamsa (2. oddaja) S to glasbeno oddajo Jane Weber končuje niz dveh oddaj, posvečenih legendarnemu Hanku Williamsu, pevcu in avtorju, ki je usodno zaznamoval podobo ameriške popularne glasbe in bi letos praznoval stoti rojstni dan. V njegovih pesmih so skrite želje, hrepenenje in kesanje vseh nas. Na Hanka Williamsa so vplivali različni glasbeniki. Poznavalci omenjajo vplive bluesa in countryjevskih skupin Carter Family, Monroe Brothers in Blue Sky Boys. Na Williamsovo glasbeno vizijo pa sta vplivala tudi eden prvih kraljev countryja Roy Acuff in oče teksaškega honky tonka Ernest Tubb. Hanka Wiliamsa in njegovo glasbo nam bo pomagal predstaviti ameriški glabenik Dale Watson. Znani pevec countryja Sammy Kershaw bo prebral nekaj odlomkov iz biografije Hanka Williamsa, ki jo je napisal glasbeni zgodovinar Colin Escott. V tej drugi oddaji bo govoril tudi kultni kantavtor Eric Andersen. Oddaja za glasbene sladokusce.
S to glasbeno oddajo Jane Weber začenja niz dveh oddaj, ki jih posveča legendarnemu Hanku Williamsu, ki je usodno zaznamoval podobo ameriške popularne glasbe in bi letos praznoval 100. rojstni dan. V njegovih pesmih so skrite želje, hrepenenje in kesanje vseh nas. Na Hanka Williamsa so vplivali različni glasbeniki. Poznavalci omenjajo vplive bluesa in countryjevskih skupin Carter Family, Monroe Brothers in Blue Sky Boys. Na Williamsovo glasbeno vizijo pa sta vplivala tudi eden prvih kraljev countryja Roy Acuff in oče teksaškega honky tonka Ernest Tubb. Hanka Wiliamsa in njegovo glasbo nam bo pomagal predstaviti ameriški glabenik Dale Watson. Znani pevec countryja Sammy Kershaw bo prebral nekaj odlomkov iz biografije Hanka Williamsa, ki jo je napisal glasbeni zgodovinar Colin Escott.
Asleep at the Wheel je ameriška country glasbena skupina, ki je bila ustanovljena v mestu Paw Paw v Zahodni Virginiji in ima sedež v Austinu v Teksasu. Skupina je od ustanovitve leta 1969/70 prejela devet nagrad Grammy, izdala več kot dvajset albumov in se uvrstila z več kot 21 malimi ploščami na Billboardovo lestvico. INTERVJU Z RAYJEM BENSONOM (vodjo in ustanoviteljem skupine Asleep at the Wheel (Austin, Teksas, 09/1997) Jane: Ray, mi prosim poveš nekaj besed o svoji družini in odraščanju? So bili tvoji starši glasbeniki in kako si se zaljubil v glasbo? Ray: Moji starši niso igrali nobenega glasbila in niso odobravali moje želje po služenju denarja z glasbo. Poslušali so glasbo in želeli, da otroci igramo glasbila, niso pa videli v tem poklicu prihodnosti. Moj brat je profesor medicine in genetskega inženiringa, drugi brat je računalničar, sestra pa je učiteljica. Vsi otroci smo igrali nek inštrument, ampak to nikoli ni bilo priznano kot poklic. Odraščal sem ob poslušanju radia, ki je bil v petdesetih in šestdesetih v Ameriki zelo široko naravnan in drugačen kot danes. Takrat sem prvič slišal rokenrol, country, rhythm in blues in pop. Imel sem rad glasbo in vse mi je hitro priraslo k srcu. Jane: Kdo so bili glasbeniki, ki si jih poslušal na začetku in kdo so tvoji najljubši vzorniki? Ray: Ko sem dopolnil 18 let, sem zapustil dom in začel z Asleep At The Wheel. Eno leto sem obiskoval kolidž. Glasbeniki, ki sem jih imel takrat najraje, so bili predvsem ustvarjalci iz štiridesetih in petdesetih let: torej Hank Williams, Bob Wills and the Texas Playboys, Count Basie, Louis Jordan and his Tympany Five ter Jimmie Rodgers, velik pevec in jodlar. Poslušal sem glasbo, ki smo ji takrat rekli 'Roots Music' in je nastajala pred letom ‘60. Všeč pa mi je bil tudi country-western šestdesetih. Leta 69 sem začel svojo pot s skupino Asleep at The Wheel s pomočjo vseh teh vplivov, ki so prihajali od različnih ljudi. Večini vsi ti ljudje ne bi bili všeč, meni pa so bili. Tako se je začela zgodba o Asleep At The Wheel. Jane: Kako bi opisal korenine glasbe Asleep at The Wheel? Gre namreč za niz različnih slogov. Ray: Korenine in vplivi oziroma razlogi za tako glasbo so prav tisti ljudje, ki sem jih omenil. Pridružujejo se jim še Merle Haggard, Willie Nelson in George Jones. Vplivi so prišli tudi od cajuna, rhythm in bluesa ter western in hillbilly glasbe. Pravzaprav smo hoteli igrati vse. In nihče mi ni rekel, da ne moremo. Razlog, da smo to storili, so bile različne plošče, ki sem jih imel. Mislil sem si: če so mi vse všeč, zakaj pa ne bi nastopal s tako raznovrstno muziko? Jane: Kako se spominjaš snemanja albuma, posvečenega Bobu Willsu? Kako je bilo sodelovati s pomembnimi glasbeniki? Ray: Snemali smo ga v mojem studiu – v Bismeaux studiu. Prva stvar, ki se je spomnim, je ta, da ti ljudje zame sploh niso bili tako pomembni. Vse sem že poznal, preden so postali zvezdniki. Vincea Gilla, ki je igral kitaro, sem najemal za različne reklame, ki sem jih delal v Nashvillu. Njega se spominjam še kot studijskega spremljevalnega glasbenika. Garth Brooks je odpiral naše koncerte. Ti ljudje me nikoli niso očarali, saj sem jih poznal vse življenje. Z Dolly Parton sem igral v filmu. Skupaj sva preživela tri mesece in se zelo dobro poznava. Willie Nelson je moj najboljši prijatelj. Vsi, s katerimi sem delal na albumu, so moji res dobri kolegi. Največje vznemirjenje, a hkrati strah pa mi je povzročilo delo z Eldonom Shamblinon, ki je bil kitarist Boba Willsa. On, Johnny Gimble in Herby Remington so bili ljudje, ki sem se jim hotel dokazati. Jane: Kako pomemben je radio pri popularizaciji vaše glasbe? Ali jo ameriški radii vrtijo pogosto? Ray: Včasih so radii vrteli Asleep At The Wheel, zdaj ne več. Radio je pomemben. Ljudje imajo radio v avtu in doma. Vedno lahko poslušaš radio, ko ne moreš gledati televizije. Vedno lahko poslušaš glasbo, medtem ko delaš. Žal pa trenutno country and western radio v Ameriki ne predvaja veliko plošč. Predvajajo približno 28 plošč, medtem ko obstaja na stotine glasbenikov. Pravzaprav te to že kar demoralizira. Ampak mi nekako shajamo brez radia, čeprav smo imeli kar nekaj hitov in Top Ten plošč. Jane: Na glasbeni sceni ste že 25 let. Kakšno je socialno življenje glasbe Asleep at The Wheel? Igrate na festivalih? Kje ta glasba živi? Ray: Lahko rečem, da smo del najbolj raznovrstnih prireditev, bolj kot kdorkoli, ki ga poznam. Prejšnji mesec, na primer, smo igrali na rodeu. Tam te postavijo na tovornjak, medtem ko drugi jahajo bike. Poslušajo te kavboji in zelo jim je všeč. Na takih koncertih igramo velikokrat in vsepovsod. Zatem smo šli v Chicago in odprli koncert skupine Manhattan Transfer, s katero smo pred kratkim posneli ploščo. Poslušala nas je precej drugačna množica ljubiteljev jazza. Zatem smo igrali v plesni dvorani v Oklahomi, kjer ljudje samo plešejo. Sledil je nastop na veliki zabavi za bogate rančerje, ki organizirajo res ogromne in bogate zabave. Nato smo šli nazaj na vzhod v New York ali v Boston in igrali v manjših folk klubih, kjer nihče ne pleše. Šli smo tudi v Missouri in igrali na sejmu, ki se ga udeleži od 6 do 7 tisoč ljubiteljev country in western glasbe. Podobne nastope imamo tudi v Kaliforniji in Teksasu. Igramo na res raznovrstnih koncertih in festivalih. Jane: Na repertoarju imate nekaj odličnih pesmi drugih avtorjev. Kako jih izbirate? Je to izključno tvoja odločitev, ali ti pomagajo tudi drugi člani skupine? Ray: Po navadi sem jaz tisti, ki ima zadnjo besedo. Včasih je vključen tudi nek drugi producent, navadno pa sem to jaz. To je pravzaprav odločitev producenta in pevca. Če sem producent jaz, je odločitev moja. Če pa ima kdo iz benda idejo, ji prisluhnem. Jane: Asleep At The Wheel je zame tipični teksaški bend. Kakšna je teksaška glasba? Kaj je tako pomembnega za to glasbo? Ray: Obstaja ogromno vrst teksaške glasbe. Vedno mislimo, da je tista glasba, ki je v Texasu, teksaška glasba. Velikokrat je to prav plesna glasba, ker je bil ples v Teksasu priljubljen. Glasba vsebuje tako mehiške kot bluesovske vplive. Je res zelo raznovrstna. Poglejmo, kaj imajo Willie Nelson, Delbert McClinton, Asleep At The Wheel, ZZ Top in Lyle Lovett skupnega? Vsi smo tako različni, a vseeno vsi izvajamo teksaško oziroma ameriško glasbo. Amerika je mešanica različnih ljudi in to se odraža tudi v glasbi. Polka in harmonika sta popularni v Texasu, pravzaprav pa prihajata z vašega konca, iz vzhodne Evrope. Pri nas živi veliko Čehov, Slovakov in Nemcev, in vsi so s seboj v Teksas prinesli svojo glasbo. Imamo velike festivale klobas, veselice in podobno, kjer se evropski vplivi mešajo s country in westernom, finsko in kavbojsko glasbo. Teksaška glasba pa je pravzaprav vse to. Je kot nekakšna tapiserija. Jane: Kaj so glavne teme tvojih avtorskih pesmi? O čem govoriš? Ray: Veliko mojih pesmi govori o Teksasu. Rad pojem o njem. Igramo ljubezenske pesmi, balade in pivske pesmi, ampak pesmi o Teksasu so ene mojih ljubših. Res jih imamo veliko. Ne bi jih potrebovali toliko, ampak to je moja odločitev. Imamo tudi veliko boogie woogie oziroma bolj smešnih pesmi. Denimo “Choo Choo Boogie”. Pravzaprav so te brez pomena in so samo za zabavo. Igramo tudi pesmi o ženskah in moških. Jane: Načrtujem oddajo o glasbi Jimmieja Rodgersa. Kako se počutiš ob poslušanju glasbe tega glasbenika zdaj, ko je minilo 100 let od njegovega rojstva? Ray: Od nekdaj sem bil njegov velik oboževalec. Imel sem ga za boga countryja. Njegov pristop je bil odličen. Vedno so mi bile všeč pesmi, ki jih je ustvarjal z drugimi bluesovskimi glasbeniki, kot je bil Tampa Red, ter s havajskimi trii. Vedno je tudi jodlal. On je bil pravzaprav glasbeni potomec Emmetta Millerja, ki je bil navdih tudi za Boba Willsa. Te glasbenike sem oboževal. To so bile stvari, ki so me spremljale od začetka. To staro glasbo sem nato poskušal vpeljati v svoje življenje. Jane: Kaj se, po tvojem mnenju, dogaja z zdajšnjo country glasbo v Ameriki? Kako vidiš vlogo Asleep At The Wheel v današnji ameriški glasbi? Ray: Country je trenutno navzoč med mladimi, kar je dobro. Imamo pa veliko mladih country pevcev, ki si pač ne želijo slišati nič starejšega. Zdi se, da je to le naravni proces razvoja. A glasbeniki ne mislijo tako. Mislim, da le radio in mogoče občinstvo. Menim, da je country lepo razširjen in moderniziran. Mi je vse všeč? Definitivno ne! Sovražim vse nove pesmi? Tudi ne! Mislim pa, da je to glasba, ki se mora zavedati korenin in prednikov. Dokler se to uresničuje, bo v redu. Če nimaš mladih, nimaš prihodnosti. Med nami ne bo vedno Willieja Nelsona, Merlea Haggarda, Waylona Jenningsa in Georgea Jonesa. Oni so druga generacija. Je torej nekaj slabih, pa tudi dobrih novic. Jane: Še zadnje vprašanje. Kaj pa tvoji trenutni projekti? Ray: Trenutno produciram nekaj stvari. Pravkar končujem ploščo z Donom Walserjem. Sem producent nekaj njegovih albumov. Skoraj sem že na koncu z njegovim novim. Načrtujem tudi nov album Asleep At The Wheel. Ne vem še, kdaj, ker prej prihaja božični album. Koncertna plošča je pravkar izšla, tako da se trenutno trudimo za promocijo. Jaz pa bom nadaljeval s snemanjem. Zdaj imam v lasti studio in je vse lažje. Želim si končati snemanje Songs of Texas z Asleep At The Wheel. Načrtujem pa narediti tudi še en album v spomin na Boba Willsa, ker si ga veliko ljudi želi slišati. Mislim, da bo to dovolj za naslednjih nekaj let.
Sobotni glasbeni večer za vas ureja glasbeni urednik Jane Weber. Nocoj predvajamo koncert ameriške folk-rockovske skupine The Complete Unknowns, ki jo vodi kitarist in pevec Michael Weiskopf. Slišali boste izbor skladb Boba Dylana in nekaj Weiskopfovih avtorskih pesmi. Koncert smo posneli 15. septembra na ljubljanskem gradu, v Skalni dvorani, kjer sicer ob petkih potekajo koncerti jazza in sorodne glasbe. Na te koncerte ste vljudno vabljeni. Skupino The Complete Unknowns smo prvič snemali pred štirimi leti na istem prizorišču, a je bil tisti koncert v primerjavi z nocojšnjim bolj rockovski z elektrificiranimi glasbili. Glasbenike bomo nocoj spoznali še v akustični luči.
Neposredni prenos koncerta Jumbo Big Banda iz Gallusove dvorane Cankarjevega doma.
Glasbeni urednik Jane Weber in gost večera Goran Dekleva vam predstavljata Dylanovo glasbo, posneto za ploščo Time Out of Mind. V oddaji je ob ključnih skladbah tudi nekaj manj znanih skladb in inačic. Slišati je tudi nekaj referenc iz zgodovine popularne in ljudske glasbe, Dylanova plošča Time Out of Mind iz leta 1997 je dobila 3 grammyje in sodi med glasbenikove ključne stvaritve.
V Sobotnem glasbenem večeru urednik Jane Weber poglobljeno analizira širok razpon glasbenih del, predvaja posnetke pomembnejših koncertov domače in tuje glasbene produkcije, prireja žive koncerte in ureja neposredne prenose. Ob sobotah ob 200.00 na Prvem.
Alan Lomax je bil eden največjih zbiralcev ljudske glasbe in dobitnik ameriškega državnega priznanja na področju umetnosti [Presidential Award for the Arts], njegov oče, John A. Lomax, pa je bil prvi opaznejši zbiralec ameriške ljudske glasbe. Sad njunega sodelovanja sta knjigi Our Singing Country ter Folksong USA, ki še danes sodita med najvznemirljivejše in najobsežnejše zbirke ameriških pesmi. O Lomaxu ste v naših oddajah že slišali, tokrat pa bo tekla beseda o terenskih posnetkih Alana Lomaxa iz leta 1959. Alan Lomax je zapustil Harvard in sledil očetu, ki je snemal glasbo ob reki Brazos in na zaporniških kmetijah, sam pa se je odpravil v North Woods in New Orleans, v Mehiko in na Haiti, prvi je preučeval britansko, špansko in italijansko popularno glasbo ter za založbo Columbia Records zbiral posnetke iz Svetovne knjižnice ljudske glasbe [World Library of Folk Music]. Že kot dvajsetletnik je prevzel arhive ljudskega izročila v Kongresni knjižnici. Sicer pa je pisal tudi scenarije za radio, produciral dokumentarne oddaje za domače in tuje radijske hiše, snemal plošče in baladne opere z novo generacijo pevcev folka, in mnogi izmed njih so uspeli prav zaradi sodelovanja z Lomaxom. Od leta 1950 je skoraj nepretrgoma delal za BBC; pošiljal jim je posnetke in ustvarjal ter pisal radijske programe in oddaje. Vabimo k poslušanju posnetkov, ki jih je Alan Lomax naredil leta 1959 za založbo Atlantic. Gre za ene prvih stereofonskih terenskih posnetkov v zgodovini etnomuzikologije. Želimo vam prijetno poslušanje.
Ameriški pevec in kitarist Eric Bibb velja za enega najboljših pevcev in izvajalcev akustičnega bluesa z močnim vplivom folka, ljudskih balad, spiritualov in podobne glasbe. Njegova kariera se razteza čez petdeset let. Doslej je nanizal več kot 30 studijskih albumov z različnimi zasedbami. Eric Bibb - pri nas je o njem največ pisal Zdenko Matoz v časniku Delo - je v Sloveniji prvič gostoval maja 2005 na sklepnem festivalu ob koncu prve sezone mednarodnega blues festivala pri Postojnski jami. Rodil se je leta 1951 v New Yorku, glasbeno kariero pa začel v Evropi. Glasba mu je bila dobesedno položena v zibelko, kajti oče Leon Bibb je bil pevec v gledališču in član newyorške folk scene v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ericov stric je bil skladatelj in jazzovski pianist John Lewis iz zasedbe Modern Jazz Quartet, ki je pred desetletji nastopila tudi pri nas. Družinska prijatelja sta bila tudi znamenita borca za pravičnost in svobodo Pete Seger in Paul Robeson, ki je bil Ericov boter. Oba je ameriški režim preganjal zaradi njunega boja zoper družbene krivice. Ko je bil star sedem let, je Eric Bibb dobil prvo kitaro, ki je bila kovinska akustična kitara. Ker je odraščal s številnimi glasbenimi talenti, je od mnogih umetnikov prejemal nasvete. Ko je imel 11 let, se je z Bobom Dylanom pogovarjal o igranju kitare. Dylan mu je svetoval, naj igra preprosto in pozabi na vse tiste okraske. Vabljeni k poslušanju. Poleg igranja je bil zasvojen tudi s poslušanjem glasbe. Zato je včasih v svojih najstniških letih navidezno zbolel, da mu ni bilo treba v šolo. Ko se je domača hiša spraznila, pa je poslušal plošče - tako različne glasbenike, kot so Odetta, Joan Baez, New Lost City Ramblers, John Hurt, Big Bill Broonzy, Josh White, Huddie Ledbetter, Blind Willie Johnson in drugi.
Trio Bluegrass Etc. (kitarist in mandolinist John Moore, bendžoist in goslač Dennis Caplinger in basist Wally Barnick) na koncertih zveni tako sveže, da nehote spominja na najboljše nastope Billa Monroeja in drugih velikanov bluegrassa. Glasba te odlične zasedbe je dosledno podrejena jasnim in strogim zahtevam bluegrassa. Izumitelj te razmeroma mlade zvrsti, Bill Monroe, je bil sijajen glasbenik. Vedel je, da mora biti v bluegrassu navzoča popolna tehnika z veliko občutkov. Prav taka pa je tudi glasbena vizija Johna Moora in njegovih prijateljev. Moorova kitara skoraj nikoli ni v ospredju, a njene strune zvenijo, kot da bi nanje brenkal Riley Puckett ali kakšen drug kitarist iz zakotne hribovske vasice; nič manj razburljivo ni tudi virtuozno igranje drugih dveh glasbenikov. Glasba skupine Bluegrass Etc. je izjemno zanimiva tudi po vokalni plati. Radi jo boste poslušali vsi, ki prisegate na ubrano petje skupine Crosby, Stills & Nash, prinaša pa tudi privlačen repertoar pesmi, kot so: Oklahoma Borderline, Jamaica Farewell in Ridin’ My Thumb To Mexico, ki se jim bluegrassovska zvočna preobleka še kako prilega. Trio Bluegrass Etc. je po mnenju navdušencev in kritikov ena najboljših zasedb v današnjem bluegrassu, glasbeni zvrsti, ki jo pri življenju ohranjajo tako karizmatični in vplivni glasbeniki, kot so dobroist Jerry Douglas, mandolinist David Grisman, bendžoist Bela Fleck in kitarist David Grier. Oddaja, ki jo ponujamo, je lepa priložnost za srečanje z mogoče najbolj hedonistično zvrstjo ameriške glasbe. Igra vam trio Bluegrass Etc.
Sobotni glasbeni večer za vas ureja glasbeni urednik Jane Weber. Ob tej priložnosti je izbral prav poseben koncert bluza, countryja, roka in podobne glasbe. Igral vam bo trio, ki ga vodi Alvin Youngblood Hart, več pa po naši sobotni instrumentalni temi, znani v svetu džeza in bluza. Alvin Youngblood Hart se je rodil v Kaliforniji, del svoje mladosti pa je preživel v državi Misisipi v deželi svojih prednikov, kar ga je glasbeno zaznamovalo, saj gre za pokrajino, kjer so doma korenine ameriškega bluza in countryja. Tu so domovali Jimmie Rodgers, Charley Patton, Robert Johnson, Tommy Johnson in številni drugi pomembneži. Že ob objavi prvega albuma Big Mama's Door leta 1996 so Hartu pohvale pošiljali številni priznani glasbeniki: med drugimi Bob Dylan, Eric Clapton in Mick Taylor. Poleg priznanja kolegov in kritikov, ki so ga nemalokrat imenovali kar »glasbenik glasbenikov«, je Alvin Youngblood Hart dobitnik številnih priznanj in nagrad. Dobil je gremija, postal je WC Handy Blues Winner, pa dvakratni zmagovalec revije Living Blues in prejemnik nagrade za najboljši album po mnenju kritikov džezovske revije Downbeat. Leta 2005 je izdal, po njegovih besedah, najboljši album v svoji karieri. Album z naslovom Motivational speaker se opira na zvoke električnih kitar ter glasbene zamisli, ki so neizčrpen vir navdiha vsem generacijam kitaristov, ki šele prihajajo na prizorišče. Hart je živo sodeloval z glasbenimi velikani, kot sta Bo Diddley in Taj Mahal. Eno največjih priznanj v svoji bogati karieri pa je doživel leta 2008, ko ga je Gary Moore povabil k sodelovanju na živih nastopih in je njegovo skupino povabil na obsežno turnejo po Nemčiji. Harta boste nocoj slišali v posebni luči, saj ne bo igral samo bluza. Med drugimi boste slišali skladbe avtorjev, kot so Blind Willie Johnson, Johnny Paycheck, Doug Sahm, Neil Young in Bob Dylan. Ta imena govorijo o širokem glasbenem obzorju. _________________________________________ SEZNAM SKLADB KONCERTA: BIG MAMA'S DOOR (MIGHT RETURN) NOBODY'S FAULT BUT MINE (BUND WILLIE JOHNSON) JUST ABOUT TO GO LAWD, l'M JUST A COUNTRV BOY IN THIS GREAT BIG FREAKY CITY (DOUG SAHM) HOW LONG BEFORE I CHANGE MY CLOTHES HELLUVA WAY (FOR A MAN TO MAKE A LIVIN') WHERE THE FUN IS MEANEST JUKEBOK IN TOWN (JOHNNY PAYCHECK) STOMP DANCE ELECTRIC EEL WATCHIN' BRIAN JONES JUST LIKE A WOMAN (BOB DYLAN) WHITE LINE (NEIL YOUNG) MR. SOUL (NEIL YOUNG) THE WORM (ANDV FRASER − PAUL RODGERS) MOTIVATIONAL SPEAKER MY WORLD IS ROUND SWAY (MICK JAGGER − KEITH RICHARDS) Avtor glasbe in besedil: Alvin Voungblood Hart, pri preostalih so avtorji zapisani v oklepaju za naslovom skladbe.
Pevec, pisec pesmi in kitarist Joe Ely se je rodil leta 1948 v Amarillu v Teksasu. Burno glasbeno kariero je začel v skupini The Flatlanders, danes pa snema za veliko založbo MCA Records in izvaja špansko obarvano različico countryja s kitaristom flamenka v ospredju. Leta 1958 se je s starši preselil v Lubbock, v mesto, v katerem so pred njim začeli uspešne kariere Buddy Holly, Roy Orbison in Waylon Jennings. Kmalu so ga prevzele pesmi Buddyja Hollyja, vendar dolgo sploh ni vedel, da je bil ta sijajni glasbenik iz Lubbocka. V mestu je bila zelo močna baptistična skupnost. Z rock’n’rollom ni hotela imeti nič skupnega. Joe Ely je ustanovil prvo skupino kot trinajstletnik. Z njo je izvajal mešanico countryja in rhythm & bluesa. Že v srednji šoli je začel odkrivati skrivnosti potepuškega življenja, o katerem je bral v romanih Jacka Kerouaca in v pesmih Woodyja Guthrieja. Leta in leta je izvajal rock in tu pa tam skušal koga s skupino The Clash na čelu navdušiti za različne zvrsti teksaške in mehiške glasbe. Prvenec je izdal leta 1977, doslej pa je posnel vrsto solističnih albumov. Leta 1980 se je spoprijateljil s člani skupine The Clash in jih kot gost spremljal na obsežni turneji; rezultat te turneje je sijajna in po mnenju kritikov ena najboljših koncertnih plošč rocka z naslovom Live Shots, nekoč dosegljiva tudi v naši domači licenčni ponudbi. Elyjeva plošča Letter To Laredo iz leta 1995 je bila v marsičem prelomna. Ely je bil vedno znan kot sijajen izvajalec pesmi drugih avtorjev - rad je prepeval pesmi Butcha Hancocka in Jimmieja Dala Gilmorja -, prav na ploščah Letter To Laredo in predvsem Twistin' In The Wind pa se je izkazal tudi kot odličen avtor. Colin Larkin in njegovi sodelavci so v Guinnessovi enciklopediji popularne glasbe zapisali, da je Joe Ely eden pomembnejših ameriških glasbenikov v devetdesetih letih, znan tudi po odličnih koncertih. Poslušajte posnetek koncerta iz ljubljanskega Cankarjevega doma. Joe Ely je s svojo skupino tam nastopil 20. aprila 1998. Želimo vam prijetno poslušanje.
V Sobotni glasbeni večer prihaja kantavtor Jani Kovačič, ki ga javnost pozna predvsem po hitih, kot so Delam, Revolucija in Jaz grem gor na Škofljico. Za stereotipom junaka uporniške mladine se skriva izjemno razgledan literat in glasbenik, ki je v skoraj pol stoletja ustvarjalne poti posegel po raznovrstnih glasbenih žanrih, raziskoval in prirejal je pesmi domačih in tujih avtorjev iz različnih zgodovinskih obdobij od srednjega veka do danes, obenem pa nenehno razvijal svoj lastni umetniški izraz. Njegove skrite ustvarjalne strani nam pomagajo razkrivati Milena Mileva Blažić, Boris A. Novak, Drago Mislej Mef, Vita Mavrič, Jaka Pucihar in Primož Vidovič. Oddaja je nastala na podlagi štiridelnega niza oddaj Pesem v žepu, posvečenega Janiju Kovačiču ob njegovi 70-letnici.
Koncert POLETNA NOČ – “Srečen Dan” (Posnetek prireditve) V Sobotnem glasbenem večeru na Prvem, ki ga za vas ureja Jane Weber, je na vrsti prav posebna oddaja. Gala koncert Poletna noč, ki ga vsako leto organizira RTV Slovenija skupaj s Festivalom Ljubljana, je tradicionalna prireditev s prijetnim, nostalgičnim pridihom Slovenske popevke. V zadnjih letih smo jo posvetili Atiju Sossu, Majdi Sepe, Eldi Viler, Elzi Budau, Mojmirju Sepetu, Dušanu Velkaverhu, Juretu Robežniku, Tadeju Hrušovarju in drugim. Poletna noč je slovenski glasbeni prostor obogatila s številnimi pevskimi zvezdami in s še številnejšimi skladbami. Marsikatera je postala in ostala uspešnica za vse generacije. Letošnja Poletna noč je posvečena kantavtorju Tomažu Domicelju. Prvi program Radia Slovenija je sodeloval v neposrednem radijskem prenosu in videopretakanju, in sicer v torek, dvajsetega junija. Ob številnih priznanih vokalnih solistih so bili na odru Kongresnega trga v Ljubljani Simfonični orkester, Big Band ter Mladinski pevski zbor RTV Slovenija pod taktirko maestra Patrika Grebla. Voditeljica večera je bila Miša Molk. Solisti so bili: Alenka Godec, Alfi Nipič, Anika Horvat, Damjana Golavšek, Dominik Kozarič, Gojmir Lešnjak - Gojc, Hamo, Helena Blagne, Jan Plestenjak, Lara Baruca, Marko Vozelj, Mitja Ferenc, Neisha, Nina Pušlar, Nina Strnad, Nuška Drašček, Saša Lešnjek, Simona Vodopivec Franko, Tinkara Kovač, Tokac in Tomi Meglič. Posebni gost je bil Tomaž Domicelj. Dirigent je bil Patrik Greblo, igrala sta Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija, pel Mladinski pevski zbor RTV Slovenija, voditeljica je bila Miša Molk in režiser Aljaž Bastič. Tonska mojstra sta bila Matjaž Mastnak in Tadej Tadič, glasbeni producent Rok Lopatič, asistenti Jože Lap, Liam Samsa in Damir Ibrahimkadić, vodja reportažnega avtomobila Dragan Petkovšek, tehnični producent Grega Peterka in urednik prenosa Jane Weber. Urednica glasbenega uredništva prvega programa je Simona Moličnik.
V terminu Sobotnega glasbenega večera je gostovala oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je potekala v živo na 51. mednarodnem folklornem festivala v Beltincih. To je bil tretji festivalski večer, odprt za etno glasbo. Potekal je v dvorani Kulturnega doma Beltinci. Koncert so ustvarili: - Marko banda, - inštrumentalna zasedba Akademske folklorne skupine France Marolt, - Iamburaši iz Beltincev, - glasbena skupina Noreia. Večer sta z besedo prepletla Boštjan Rous in Simona Moličnik.
V Sobotnem glasbenem večeru urednik Jane Weber poglobljeno analizira širok razpon glasbenih del, predvaja posnetke pomembnejših koncertov domače in tuje glasbene produkcije, prireja žive koncerte in ureja neposredne prenose. Oddaja prinaša pesmi teksaškega kantavtorja Townesa Van Zandta v prevodih slovenskih pesnikov. Slišali boste tudi nekaj priredb Van Zandtovih klasik. Nekatere so se uvrstile visoko na ameriške lestvice.
Sobotni glasbeni večer, ki ga za vas ureja Jane Weber, je nocoj krajši kot po navadi. Po 21. uri bomo namreč prenašali Melodije morja in sonca, do takrat pa vam v poslušanje ponujamo koncert akustičnega bluza in podobne glasbe. Hans Olson se je rodil leta 1952 in danes sodi med ugledne glasbenike iz Phoenixa. Leta 1994 je nastopil v ljubljanskem klubu K4, mi pa smo ga posneli za Radio Slovenija. Olson se je za glasbeno kariero odločil, ko je spoznal glasbo Johnnyja Casha. Nastopil je v klubu K4 v Ljubljani kot gost večera, ki ga je za nas pripravil Chris Cacavas s svojo rokovsko skupino. Hans Olson je na koncertu izvajal svoje lastne skladbe, segel pa je tudi po repertoarjih avtorjev in močnih stilistov, kot so, ali so bili: Tracy Chapman, Tom Waits, John Lee Hooker, Brownie McGhee, Elmore James, Skip James in drugi. Koncert Hansa Olsona je 23. marca 1994 posnel Borivoj Savicki.
