Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja


V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.


23. 9. 2022

Tu se ne bo nikoli več šivalo

Stečaj tekstilne tovarne Mura razkriva širše spremembe po osamosvojitvi države in vstopu v globalni neoliberalni kapitalistični sistem. Kako je stečaj zaznamoval slovensko družbo in kulturo? Pri založbi Inštituta za novejšo zgodovino je izšla knjiga antropologinje doktorice Nine Vodopivec Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne. V knjigi avtorica izpostavlja, da je bila Mura primer uspešne tovarne, ki je vzpostavljala in sooblikovala specifične družbene odnose in razmerja. Globoko je zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo: izgubo dostojanstva in lastne vrednosti, družbenega prepoznanja in položaja v družbi. Država je s stečajem Mure dokončno postavila profit pred ljudi.


16. 9. 2022

Primož Ekart po Severnem siju, Viharju v glavi, Nemoči, Krstom pod Triglavom ...

Primož Ekart, igralec in režiser, je nedavno v razpadajoči Palači Cukrarna v Ljubljani režiral in za gledališki prostor priredil intermedijsko uprizoritev z lutkami Severni sij.Erdman svojevrstno dramsko, gibalno, vizualno – zvočno interpretacijo romana Draga Jančarja. V predstavi se historični podatki prepletajo z domišljijskimi elementi, uporabljene so tudi maske.Gre za večpomenskost uporabljenih motivov, ki upodabljajo kaotičnost sveta, nekdaj in danes ter za iskanje zatočišč pred našimi notranjimi in zunanjimi beganji. Intermedijsko zasnovan koncept predstave ustvarja dinamična razmerja in sozvočja med številnih uprizoritvenimi izrazi, vizijami, jeziki, pripovednimi paradigmami in perspektivami. V uprizoritveni manifestaciji časovno in krajevno določene družbene anomije – leta 1938 v Mariboru, se namreč nizajo tako video projekcije, dialoški in monološki dramski elementi, kot koreografija groteskne maškarade in morbidnega dramoleta denimo… Raztrgana duševnost psihotičnega prišleka, ki se v tem mestu metaforično želi povezati s popkovino svojega otroštva, se v nenehnih poskusih bežanja pred morastimi prikaznimi in srhljivo preroškimi sanjami, pokrije z zastrupljenim družbenim ozračjem. Gre namreč za dekadentno obdobje slutenj skorajšnjega razdejanja, kolektivne zmede in etične mizerije, stanje nekontrolirane divje skupnostne patologije, ki se v seštevku individualnih nezavednosti materializira v zločinu razčlovečenih steklih zveri in v poznejši realizaciji masakra globalnih razsežnosti. V predstavi občutenega kafkovskega vzdušja, katere oder je označen z marginalnostjo, kot bi bil ozvočen z glasovi nekdanjih stanovalcev družbenega roba, se prepleta množica opredmetenih pomenov in mističnih, ezoteričnih in metafizičnih simbolov; med njimi izstopata izmikajoča se modra krogla in historično dokumentiran pojav severnega sija. Poosebljeni gibalci dogajanja (kaotičnost je najbolj potencirana v nervoznem gostilniškem prostaštvu) pa so pričevalci in kronisti, t.i. oči mesta, ki s časovnimi preskoki beležijo spremembe in prelome. Tako angažiranemu in nagovorjenemu gledalcu, igralci in animatorji skoraj ne dovolijo pasivnosti v spremljanju predstave, ki ne glede na bogato asociativnost, ne sili v dekodiranje sodobnega aktualnega stanja v svetu. V oddaji Kulturni fokus, del oddaje je bil posnet tudi za oddajo Oder, bo Primož Ekart več povedal tudi o drugih izkušnjah z odrom, literarnimi adptacijami, mladimi ustvarjalci in nasploh z raziskovanji sodobnega gledališča in animiranih form. foto: LGL (iz predstave Severni sij)


9. 9. 2022

Družbena poetika in njen živ naboj

Družbena poetika zajema kolektivne in individualne pesniške prakse, ki so jih razvile/i predvsem umetnice in umetniki z družbenega roba, čeprav ustvarjajo dobiček za lastnike kapitala. Druži jih zavedanje svojega položaja in upanje, da bo upor enkrat le mogoč in se bo družba preobrazila. Navadno pripovedujejo o porazih in zmagah, delovnih razmerah, skrbeh, trudu, da preživijo, izkoriščanju, zlorabah in diskriminacijah, ki jih doživljajo. Njihova pesem je "ljudska zgodovina, pisana od spodaj", če uporabimo citat iz knjige Družbena poetika, ki tako pesnjenje dokumentira in navaja izkušnje spregledanih ljudi na vseh koncih sveta, ki so prijeli za pero in še pišejo, velikokrat v lokalnih jezikih. Gost oddaje je Blaž Gselman, literarni zgodovinar in prevajalec, ki je prevedel Družbeno poetiko Marka Nowaka in napisal spremno besedo h knjigi, sicer pa je tudi doktorski študent na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar:


2. 9. 2022

Zgodbe iz preteklosti Narodne in univerzitetne knjižnice

Med najbolj prepoznavnimi deli arhitekta Jožeta Plečnika je ljubljanska monumentalna Narodna in univerzitetna knjižnica. Zrasla je na mestu nekdanjega plemiškega dvorca, za katerega je bil usoden uničujoč potres, vendar jo tudi poznejša že dokončana knjižnična palača ni odnesla brez prask in požganega gradiva … Pred začetkom gradnje stavbe in pozneje so bila mnenja ljudi o tem, kako zelo Slovenci potrebujemo takšno ustanovovo, poenotena. Čeprav so pred drugo svetovno vojno dokončani novi knjižnični prostori kmalu postali pretesni, tako za naraščajoč fond knjig, kot za zaposlene in za obiskovalce, čeprav je že dolgo v načrtu nova, sodobnejša osrednja knjižnična ustanova, jih obiskujemo še danes. Arhitekt Jože Plečnik je vendar razmišljal o velikem duhovnem pomenu in za narod dolgotrajnem smislu, ki ga knjižnica predstavlja. V Plečnikovem letu, letos namreč praznujemo 150. obletnico njegovega rojstva, poteka kar nekaj dogodkov, ki jih spremlja tudi citat, z arhitektovo roko zapisan leta 1933: »Knjižnica je nekaj, kar ni važno samo za nas, ampak prav za vsakogar in za vse poklice enako. V knjižnico bi hodili vsi sloji po svoje navdihovanje, svoje zveličanje. To je nekaj, kar je ustvarjeno za vse čase. Zato ni noben napor premajhen.« Gostje oddaje, ki jo povezuje Magda Tušar, so avtorji razstave, ki si jo je mogoče ogledati v Narodni in univerzitetni knjižnici. O Plečnikovi knjižnici: ustvarjeni za vse čase, bodo govorili: dr. Damjan Prelovšek, slovenski umetnostni zgodovinar in plečnikoslovec, mag. Tadej Glažar, ki prihaja s Fakultete za arhitekturo in Žiga Cerkvenik iz NUK-a. Magda Tušar


26. 8. 2022

Prijateljstvo med Borisom Pahorjem in Edvardom Kocbekom

Tesen oseben odnos med literarnima velikanoma slovenskega 20. stoletja je pomembno zaznamoval tudi našo širšo zgodovino


19. 8. 2022

Na kratko o kratki prozi na Slovenskem danes

»Že od osamosvojitve dalje naša kratka proza išče zgodbe, povezane z neko intimo in atmosferičnostjo. Izraža neko specifično nelagodje, ki pa v najnovejšem času prehaja že kar v stisko,« ugotavlja kritičarka Ana Geršak


12. 8. 2022

»Najbolj izgubljen je dan, v katerem se nismo smejali.«

Jedke, duhovite in pronicljive maksime, ki jih je o odlikah in pomanjkljivostih posameznikov in družbe pisal Chamfort pred, med in po francoski revoluciji, se berejo, kakor da bi jih bil napisal naš sodobnik za naš čas


5. 8. 2022

Vladimir Makuc, vol in ptica

Ob retrospektivni razstavi enega ključnih protagonistov naše likovne umetnosti po drugi svetovni vojni skušamo dognati, kaj nam pravzaprav sporoča Makučev obsežen opus grafik, slik, tapiserij in plastik?


29. 7. 2022

Folklorni ples med zvestobo tradiciji, umetnostno inovacijo in prostočasno družabnostjo

Kaj se zgodi, ko plese, ki so jih naši pradedki in prababice plesali za svoj užitek na plesišču, prestavimo v dvorano z odrom in občinstvom?


22. 7. 2022

Kaj je to kultura?

Pomenski obseg besede kultura je zelo širok in sega, na primer, od branja Prešerna do priprave žgancev. Zato se sprašujemo, kaj sploh pomeni beseda kultura in kako se je njen pomen spreminjal skozi čas?


15. 7. 2022

Stečki - prepleteni kulturni izrazi nekdanje pluralne družbe v Hercegovini

Stečki, nagrobni spomeniki, kamni, za katere je nekdaj veljalo, da so del pogrebne kulture bogomilov, v resnici pripadajo zelo mešani tradiciji kulturno, etnično in versko zelo pestri in pluralni družbi, ki je živela na področju zahodnega Balkana od 12. do 16. stoletja, predvsem na ozemlju Bosne in Hercegovine. Poleg tega, da ta fenomen, ki v tistem obdobju težko najde par kje drugje v Evropi, prepleta različna izročila, je veliko raznolikosti tudi v podobah nagrobnikov. Strokovnjaki različnih področji, zgodovinarji, arheologi, krajinarji, umetnostni zgodovinarji, geologi in drugi, ugotavljajo tudi širino in prepletenost »estetskega izražanja, pisave in jezikov«, kot so zapisali sodelujoči v mednarodnem projektu Dežela stečkov: multikulturna družbena slika srednjeveške Hercegovine, v katerega so vključeni tudi raziskovalci z ZRC SAZU v Ljubljani. Magda Tušar se je na daljavo pogovarjala z dr. Sašo Čaval, arheologinjo, ki projekt tudi vodi, (med drugim aktivno deluje na Univerzi v Stanfordu iz San Francisca, trenutno je na Mavriciju), in z dr. Lucijo Grahek, arheologinjo z ZRC SAZU.


8. 7. 2022

Moliere, osrednji komediograf zahodnega gledališča

Čeprav je veliki Francoz pisal samo komedije, se mu je uspelo prebiti v osrčje kanona. Kako je to možno, ko pa se zdi, da na Zahodu že od starih Grkov dalje bolj cenimo tragedijo? – Odgovor iščemo v oddaji, ki smo jo pripravili ob 400. obletnici Molierovega rojstva.


1. 7. 2022

Sto let trajanja detektivke o zlati maski

Letos, ko bo 4. novembra minilo natanko 100 let od takrat, ko je Howard Carter odkril grobnico z ostalinami zadnjega faraona iz svoje kraljeve družine, mumijo Tutankamona z zlato posmrtno masko, se bomo verjetno spomnili, da sta leta 1846 v Ljubljano prispela mumija in krokodil, namenjena takratnemu Deželnemu muzeju. Mumija svečenika iz 7. stoletja pred našim štetjem tako velja za edini pri nas hranjen skelet človeškega telesa, ki je hkrati eden izmed materialnih spominov na nekdanjo cvetočo civilizacijo ob Nilu, kateri je pripadal tudi mlad faraon, pokopan v Dolini kraljev, ki je vladal v pozni Osemnajsti dinastiji. Zaradi zlate maske, ki jo hranijo v Egipčanskem muzeju v Kairu je Tutankamon tudi eden izmed pomembnih simbolov Starega Egipta. Letošnje leto bo maska, tako kot mnoge druge zakladne najdbe in artefakti, ki pripadajo grobni komori, v kateri so našli Tutankamonovo zadnje počivališče, prenesena v nov, največji arheološki muzej na svetu, v Veliki egipčanski muzej v Kairu, ki ga odpirajo jeseni. Nekaj utrinkov iz zgodovine staroegipčanske kulture in drugih drobcih starodavne dežele, ki so jih v današnjo Slovenijo v preteklosti prinesli popotniki, trgovci, diplomati, misijonarji, avanturisti, raziskovalci in znanstveniki, velikokrat pa se znajdejo tudi na razstavah v naših muzejih, bo osvetlil arheolog iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Marko Frelih. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar. foto: pixabay


24. 6. 2022

Ogenj med naravo in kulturo

Naj gre za starodavno religijo ali današnjo politiko, za kmetijstvo ali industrijo, za varovanje okolja ali njegovo uničevanje, ogenj je vselej zraven, vselej nepogrešljiv. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je ogenj kemična reakcija, pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto. To seveda drži – pa vendar bi težko rekli, da smo ogenj s temi besedami že zadovoljivo opisali oziroma ustrezno določili mesto, ki ga zavzema v človeški zgodovini. Jedrnata definicija, ki jo lahko ponudi SSKJ, pač ne ve ničesar o tistem ognju, ki ga zagledamo, če obiščemo osrednji zoroastristični tempelj v starodavnem iranskem mestu Yazd, sveti ogenj, ki tam menda neprekinjeno gori že od četrtega stoletja našega štetja. Prav tako se slovarju izmikajo ogenj, ki so ga uporabljali najzgodnejši kmetovalci, ko so pripravljali prva polja, pa ogenj, ki je poganjal stroje med industrijsko revolucijo, ali ogenj, ki je predlani, med tako imenovanim črnim poletjem, požgal toliko gozdov v Novem južnem Walesu, da se je pod vtisom te katastrofe večina avstralskih volivcev na nedavnih zveznih volitvah odločila podpreti stranke in kandidate, ki so se zavezali napraviti konec ekološko docela brezbrižni politični usmeritvi liberalno-konservativne vlade. Naj gre za starodavno religijo ali današnjo politiko, za kmetijstvo ali industrijo, ogenj je po vsem sodeč vselej zraven, vselej nepogrešljiv. Pa vendar se, kot ugotavlja ameriški zgodovinar okolja Stephen Pyne, čigar multidisciplinarna razprava Ogenj : narava in kultura je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Studia humanitatis, ognju resnično temeljito in vsestransko ne posveča nobena obstoječa znanstvena disciplina – ne fizika ali kemija na eni strani ne geografija ali antropologija na drugi. Zato, še pravi Pyne, ogenj – tako njegovo mesto v zgodovini življenja na planetu nasploh kakor v zgodovini homo sapiensa posebej – preprosto slabo razumemo. Bi potemtakem potrebovali nekakšno »ognjeslovje« ali, če smo malce bolj internacionalni, »pirologijo«? Pa tudi: kakšni novi uvidi in spoznanja o človeških kulturah, o naših materialnih praksah ter verovanjskih sistemih, bi se nam utegnili ponuditi, če bi se preučevanja ognja lotili bolj resno, bolj sistematično, bolj vsestransko? Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Bojana Baskarja, sociologa in antropologa, predavatelja na več oddelkih ljubljanske Filozofske fakultete, ki je slovenski izdaji Pynovega Ognja pripisal spremno besedo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: RonaldPlett (Pixabay)


17. 6. 2022

Prvih 32 kilometrov

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so se odločili, da bodo 50. obletnico prvega avtocestnega odseka Vrhnika–Postojna v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, obeležili s priložnostno, predvsem fotografsko razstavo. Njen naslov je Slovenika, zares si čudovita!. V oddaji Kulturni fokus avtorici razstave Irena Ribič in Monika Močnik pripovedujeta tudi o drugačnih pričevanjih, v katerih imajo prvo besedo spomini tistih, ki so sodelovali pri gradnji, so bili del vzdrževanja ali pa so pobirali cestnino.


10. 6. 2022

Potovanje v Indijo

»Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti.« To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica Miriam Zalaznik, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, Stanka Poderžaja, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino: »Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikrnost, stoje v dolgih vrstah možje in žene in od ranega jutra do poznega večera prodajajo zelenjavo, sadje in vse, kar se rabi v preprosti indijski kuhinji.« Kjer torej Zalaznik vidi razkošje barv in gracioznost Indijk, Poderžaj vidi revščino in zanikrnost. A ta razlika v obeh pogledih nas pravzaprav ne sme presenetiti – tak je vsaj vtis, ki ga dobimo, če beremo še svežo znanstveno razpravo Potovanje v Indijo, ki je izšla pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in v kateri njeni avtorici, dr. Ana Jelnikar in dr. Helena Motoh, podrobno analizirata in interpretirata potopisa obeh naših misijonarjev, da bi ugotovili, kaj je pred stoletjem Indija predstavljala Evropejcem in kakšna je podoba Evropejcev, ki jo razkrije ogledalo, ki jim ga Podcelina pač nastavi. Dr. Jelnikar z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in dr. Motoh s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper namreč ugotavljata, da se Miriam Zalaznik in Stanko Poderžaj s svojimi sicer nasprotujočimi se odzivi pravzaprav brezšivno vpisujeta v dobro utrjeno tradicijo evropskih odzivov na prvoosebno srečanje z Indijo. In kakšna je ta tradicija? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jelnikar in dr. Motoh. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: cerkev Naše Gospe brezmadežnega spočetja v Goi, zgrajena l. 1541 (vivekdchugh/Pixabay)


3. 6. 2022

Vraževerje,čudeži in čarovništvo v antiki

Med veščinami etruščanskih svečenikov je bilo tudii razlaganje nenevadnih pojavov. V rimskem prostoru je bila najbolj znana in vplivna kumajska Sibila, na starogrških papirusih so fragmenti iz knjig urokov in mističnih, skrivnostnih znanj, med čarovništvom in čudežnim so poskušali razlikovati v zgodnjih krščanskih obdobjih, medtem ko Koran beleži obtožbe Mohameda, da je čarovnik in ne poslanec Boga.


27. 5. 2022

Kratka proza severnoameriških staroselcev

Lik severnoameriškega staroselca, Indijanca, seveda pogosto srečamo v zahodnih kulturno-umetnostnih praksah. V klasičnem hollywoodskem filmu – po možnosti z Johnom Waynom v glavni vlogi – zavzema mesto strah zbujajočega zlikovca, barbara, ki ga je treba premagati, fizično uničiti za vsako ceno. Spet drugje, na primer v indijanaricah Karla Maya, pa je lahko upodobljen tudi precej drugače – kot plemeniti divjak, ki, kolikor pač živi v tesnem stiku z naravo, uteleša številne ideale rousseaujevskega razsvetljenstva oziroma evropske romantike. Oba tipa upodabljanja, kot rečeno, dobro poznamo. Sitno je seveda le to, da gre tako v prvem kakor v drugem primeru za evidenten umislek oziroma projekcijo, ki nam sicer marsikaj razkrije o kulturi, ki je od 17. stoletja dalje brezobzirno kolonizirala Severno Ameriko, da bi si prisvojila njena bogastva oziroma prostranstva, tako rekoč ničesar pa ne pove o resničnih življenjih oziroma izkustvih severnoameriških staroselcev. Za kaj takega bo slej ko prej treba v roke vzeti umetnostna dela, ki jih ustvarjajo Indijanci sami. V slovenskem okolju, kjer globalizaciji navkljub številne zgodovinsko oddaljene kulture tudi v 21. stoletju ostajajo oddaljene, to v splošnem pomeni, da nimamo prav veliko možnosti za srečevanje s staroselsko perspektivo. No, prav pred kratkim pa so se ena vrata naposled le odprla – pri založbi Litera je namreč izšla intrigantna knjiga Po toku navzgor; gre za antologijo sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev, ki jo je pripravila pesnica in prevajalka dr. Kristina Kočan. Kakšne nove in nemara nepričakovane perspektive se nam ob branju te antologije odpirajo, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kočan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva


20. 5. 2022

Notranjska med prazgodovino in antiko

Notranjska med prazgodovino in antiko je tema oddaje Kulturni fokus. Pred časom je namreč izšla monografija arheologa dr. Boštjana Laharnarja z naslovom od Okre do Albijske gore, v kateri se avtor ukvarja z naselbinsko kulturo od mlajše železne dobe do prihoda Rimljanov. Predmetne najdbe z Notranjske, oziroma s postojnske arheološke topografske regije, veliko povedo o samih krajih, poljedelstvu, modi, stikih med naseljenci in priseljenci, kot polju dramatičnih, militantnih spopadov in o kultnih mestih.


13. 5. 2022

Ko Apel podobo na ogled postavi

Obiskovalka in obiskovalec stalne razstave v ljubljanski Narodni galeriji bosta svoj ogled začela, kot so si očitno zamislili kustosi naše osrednje ustanove, posvečene likovni umetnosti, med nabožnimi gotskimi skulpturami visokega srednjega veka. Potem pa bosta, sprehajajoč se iz ene razstavne sobane v drugo, potovala v času naprej, skoz zgodnji novi vek, prek 19. v zgodnje 20. stoletje. To se zdi precej naravno, a ob tem se vendarle lahko vprašamo, ali bi bila ta razstava mogla biti tudi drugačna? Bi bila lahko bistveno manjša in bi zgodbo likovne ustvarjalnosti na Slovenskem predstavila samo v dveh ali treh sobanah? Bi, ravno nasprotno, mogla biti večja in bi ob bok Jožefa Tominca, Ivane Kobilce ali Ivana Groharja torej postavili še koga, ki ga danes poznajo samo umetnostni zgodovinarji pa bi bilo dobrodošlo, ko bi ga ali jo poznali tudi laiki? Kaj pa če bi scela opustili kronološki princip in bi v prvi sobi skupaj razstavili vse svete Jurije, ki se borijo z zmajem, v drugi bi našli brez reda pomešane portrete bolj pa tudi manj odličnih mož in žena 18., 19. in 20. stoletja, no, v tretji sobi pa bi lahko zelo neposredno primerjali, kako so gozdne pejsaže slikali v 19. in kako v 20. stoletju? Vsekakor je očitno, da kustosi in kustosinje, ko postavljajo razstavo, kakršna je ta v Narodni galeriji, izbirajo med večjim številom konceptualnih zasnov, kako predstaviti likovno umetnost. Kako se torej odločijo za eno samo možnost? Kakšni so preudarki, ki jih pri delu vodijo? Kako na kustose vpliva stanje raziskav v umetnostnozgodovinski vedi, kako ideje in družbene vrednote, ki razgibavajo naš čas, kako njihov individualni estetki okus? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo govorili o zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Pri tem nam je bila v pomoč umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Beti Žerovc, odlična poznavalka te problematike, ki vodi večletni znanstveno-raziskovalni projekt Likovno in arhitekturno razstavljanje med umetnostnimi in ideološkimi koncepti. Primer Slovenije 1947–1979, konec aprila pa je organizirala tudi drugi interdisciplinarni simpozij o razstavljanju likovne umetnosti, arhitekture in oblikovanja ter o razstavnih institucijah na Slovenskem. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Johan Zoffany - Tribuna v Uffizih, olje na platnu, 1772, izrez (Wikipedia, javna last)


Več epizod
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt